Emilija

Zasnova (odlomki iz režijske knjige)

1. Milni mehurčki

Ženske pridejo v prostor, hodijo, zaprte oči, ponavljanja, ena čez drugo. Emilija pripoveduje zgodbo.
Petra. Eva Lucija, Cecilija, Viktorija Emilija Kraus. Jaz sem Emilija.
Mateja: Všeč sem mu bila.
Petra: Potem je prišel on.
Sanja: Edina v črnem. Nisem pokleknila pred njim. Edina.
Lučka: Ampak jaz sem bila vedno ob njem. Kot pribočnik sem ga spremljala na njegovih slavnih pohodih. Povsod.
Mateja: V Rusiji je bil tako strašen mraz.
Lučka: Ampak jaz sem bila vedno ob njem. Povsod.
Petra: Jaz sem Emilija.
Mateja: Najraje pa sem imela pse. Ob psih nisem bila sama...

2. Robe-pierre-Robespierre

Bastilja, francoska revolucija. Obisk v zaporu in napoved Robespierovega padca.
Ženska obišče Joséphine. V šepetu šarade (besedna igra: pierre-kamen, robe-obleka) "zaprte" ugibajo sporočilo: Main? Tambour? Coeur? Tęte?
Pierre - Robe - Pierre ... Robespierre.
Ona prikima in pade na tla.
Sporočilo:"Robespierre est Mort."

Zob za črko, črka za zob
Sejal je zmajeve zobe in iz vsakega je zrasel vojak.
Evropa 1805 ...
Moška telesa, znoj, kri, blato, vonj smodnika in črnilo.
Vojaške depeše, ukazi, kurirji.
In iz vsake črke zrase vojak.

Starogrški miti pripovedujejo, da je kralj Kadmos, ki mu pripisujejo uvedbo abecede, torej fonetične pisave, premagal zmaja in nato njegove zobe, ki s svojo zaporedno in vrstično razporeditvijo v ustih močno spominjajo na črkovni zapis, posejal na polje tako, da so iz njih zrasli vojaki. V Evropi okoli leta 1800 so se, medtem ko so romantični misleci raziskovali stare mite, kovale druge mitologije. Tako je lahko Napoleon preskočil junaški poboj zmaja (kolikor te vloge ne pripišemo Revoluciji) in kar sejal črke, ki so mu pomagale organizirati orjaško vojsko. Če sta uvedba abecede in kasneje izum tiska močno povečala učinkovitost zapisa, razporejanja in skladiščenja podatkov in s tem prispevala k učinkovitejši organizaciji vojske, je za samo vojskovanje, za velike strateške premike pomemben predvsem hiter in zanesljiv prenos podatkov. Vsaj v 20. stoletju tega ni več mogoce spregledati; vojaška zgodovina in zgodovina razvoja komunikacijskih sredstev pričata o plodni vzajemnosti. Napoleon in njegovi generali so za prenos podatkov imeli na voljo le pisma. Teh pa že dolgo niso več prenašali samo služabniki, sli in naključni popotniki, ampak dobro organiziran poštni sistemi (na obmocju Nemčije in Avstrije je leta 1516 izključne pravice dobil Franz von Taxis 1516, leta 1726 pa je Marija Terezija poštni sistem v Habsburški monarhiji podržavila), o katerih Goethe poroča, da so delovali hitro, varno in poceni. Leta 1817 je poštna kočija dvakrat na teden vozila z Dunaja prek Ljubljane v Trst (ob ponedeljkih in cetrtkih) in (ob sredah in nedeljah) nazaj. Pomembno pa je, da so se po teh poštnih strugah valile množice pisem, saj pisanje ni obsedalo le Napoleona. V obdobju baroka je dopisovanje doživelo silovit razmah in se tako bujno nadaljevalo tja do sredine 19. stoletja, ko so se pričela pojavljati druga komunikacijska sredstva. V 17. stoletju so trdili, da je tisti, ki ne piše pisem, mrtev. (Seveda so veliko količino pisem proizvedli le tisti, ki so znali pisati.) Napori razsvetljencev, da bi dvignili jezikovno in vsebinsko raven teh pisanj so gotovo mnogo prispevali k tesni povezanosti pisem in literature, ki je značilna za romantiko. Izmenjava med njima je bila tako hitra, da se črnilo pogosto še ni dobro posušilo, ko je pismo že romalo ne le k ljubici, ampak tudi v tisk. Friedrich Schlegel si ni mogel kaj, da ne bi pisma svoji ljubljeni Dorothei končal z obvestilom, ki je iz vljudnosti še izraženo v obliki vprašanja: "Če nimaš nič proti, bom tudi to pismo takoj objavil." (1799)
Danes bomo težko preverili, ali je Napoleon res sedemkrat prebral Trpljenje mladega Wertherja, lahko pa prav ob tem romanu razberemo nekatere vloge in naloge pisem v tistem obdobju.
Mladega Wertherja ne tare le nesrečna ljubezen do deviške matere Lotte, ampak tudi njegov položaj subalternega uradnika. Kot tak mora opravljati pisarniška dela, sestavljati dopise, dokumente, skratka obdelovati besedila. Pri tem pa mu veselje do dela grenijo pravila uradnega pisanja. Čeprav najraje piše lahkotno, ne da bi se ustavljal pri posameznih besedah in besednih redih, ne da bi se spotikal ob materialnost jezika in se zadrževal na ravni označevalcev, ga natančni in drobnjakarski šef nenehno trpinči prav s tovrstnimi opravki in popravki: "Vselej se vam lahko posveti kaka boljša beseda, kak čistejši člen." In prav to in samo to Werther v svojih pismi označi za "trpljenje" ("Das ist ein Leiden ..." V slovenskem prevodu je ta nenavadna izjava omiljena v nekoliko šegavi obliki: "Prava pokora je ...). Werther v svojem poklicu izgubi le svoje besede in ritme, kaj lahko pa se je takratnim mladim uradnikom dogodilo, da so izgubili celo svoj rokopis, kakor je Goethe mnogo let kasneje poročal v anekdoti o gospodu La Rochu, ki se je v svojih učnih letih moral priučiti gospodarjeve pisave, da je nato, medtem ko se je gospodar zabaval z damami, v njegovem imenu pisal ljubezenska pisma in tako skrbel, da se je zabava lahko nadaljevala. Werther, kot zastopnik mladih meščanskih uradnikov, si prav v pismih najde mesto, kjer se lahko predaja svojemu načinu pisanja, in se v napisanem poskuša prepoznavati kot tisti, ki je identičen s svojim jezikom in svojo zgodbo.
Na drugi, za stopnjo višji ravni poteka zgodba mladega Goetheja, ki se po nesrečnih zaljubljenostih in trpki praksi na sodišču v Wetzlarju ne zadovolji samo s pisanjem pisem, ampak napravi korak več, in iz njih ustvari roman. Tega s pomočjo prijateljev in ob lastnem denarnem vložku objavi in se tako začne konstituirati tudi kot pisatelj.
Goethe v spomih na obdobje, ko je nastajal ta roman, pojasni razloge, zakaj se je odločil za pisemsko obliko. Po eni strani mu je omogočila prehod od dramske oblike - pravkar je končeval dramo Goetz von Berlichingen - k pripovedni, saj je v njej še ohranjena dialoška struktura, po drugi strani ga je ta dialoškost sploh motivirala k artikulaciji. Predstavljal si je, da se pogovarja z različnimi znanci, s katerimi sicer ni imel prav pogostih stikov. Takšnim imaginarnim pogovorom najbolj ustreza postopek dopisovanja, saj je glavna značilnost in prednost obeh oblik prav odsotnost naslovljenih, ki se ne morejo takoj odzvati in odgovarjati ter oporekati. Ta izbrana skupinica naslovnikov se je v romanu zlila v enega samega, Wertherjevega prijatelja Wilhelma, z romanom pa razlila v množico anonimnih bralcev.
Tako se nam razkriva večplasten proces: nastajanje avtorja in bralca kot funkcij besedila in pisatelja kot socialne funkcije.
Zanemarjanje označevalske ravni jezika na račun označencev oz. materialnosti jezika na račun mentalnih podob je povezano še z drugim procesom, ki je v besedilih iz tega obdobja še precej očitno berljiv: prek pisave poteka menjava tel