Emilija

Zasnova (odlomki iz režijske knjige)

1. Milni mehurčki

Ženske pridejo v prostor, hodijo, zaprte oči, ponavljanja, ena čez drugo. Emilija pripoveduje zgodbo.
Petra. Eva Lucija, Cecilija, Viktorija Emilija Kraus. Jaz sem Emilija.
Mateja: Všeč sem mu bila.
Petra: Potem je prišel on.
Sanja: Edina v črnem. Nisem pokleknila pred njim. Edina.
Lučka: Ampak jaz sem bila vedno ob njem. Kot pribočnik sem ga spremljala na njegovih slavnih pohodih. Povsod.
Mateja: V Rusiji je bil tako strašen mraz.
Lučka: Ampak jaz sem bila vedno ob njem. Povsod.
Petra: Jaz sem Emilija.
Mateja: Najraje pa sem imela pse. Ob psih nisem bila sama...

2. Robe-pierre-Robespierre

Bastilja, francoska revolucija. Obisk v zaporu in napoved Robespierovega padca.
Ženska obišče Joséphine. V šepetu šarade (besedna igra: pierre-kamen, robe-obleka) "zaprte" ugibajo sporočilo: Main? Tambour? Coeur? Tęte?
Pierre - Robe - Pierre ... Robespierre.
Ona prikima in pade na tla.
Sporočilo:"Robespierre est Mort."

Zob za črko, črka za zob
Sejal je zmajeve zobe in iz vsakega je zrasel vojak.
Evropa 1805 ...
Moška telesa, znoj, kri, blato, vonj smodnika in črnilo.
Vojaške depeše, ukazi, kurirji.
In iz vsake črke zrase vojak.

Starogrški miti pripovedujejo, da je kralj Kadmos, ki mu pripisujejo uvedbo abecede, torej fonetične pisave, premagal zmaja in nato njegove zobe, ki s svojo zaporedno in vrstično razporeditvijo v ustih močno spominjajo na črkovni zapis, posejal na polje tako, da so iz njih zrasli vojaki. V Evropi okoli leta 1800 so se, medtem ko so romantični misleci raziskovali stare mite, kovale druge mitologije. Tako je lahko Napoleon preskočil junaški poboj zmaja (kolikor te vloge ne pripišemo Revoluciji) in kar sejal črke, ki so mu pomagale organizirati orjaško vojsko. Če sta uvedba abecede in kasneje izum tiska močno povečala učinkovitost zapisa, razporejanja in skladiščenja podatkov in s tem prispevala k učinkovitejši organizaciji vojske, je za samo vojskovanje, za velike strateške premike pomemben predvsem hiter in zanesljiv prenos podatkov. Vsaj v 20. stoletju tega ni več mogoce spregledati; vojaška zgodovina in zgodovina razvoja komunikacijskih sredstev pričata o plodni vzajemnosti. Napoleon in njegovi generali so za prenos podatkov imeli na voljo le pisma. Teh pa že dolgo niso več prenašali samo služabniki, sli in naključni popotniki, ampak dobro organiziran poštni sistemi (na obmocju Nemčije in Avstrije je leta 1516 izključne pravice dobil Franz von Taxis 1516, leta 1726 pa je Marija Terezija poštni sistem v Habsburški monarhiji podržavila), o katerih Goethe poroča, da so delovali hitro, varno in poceni. Leta 1817 je poštna kočija dvakrat na teden vozila z Dunaja prek Ljubljane v Trst (ob ponedeljkih in cetrtkih) in (ob sredah in nedeljah) nazaj. Pomembno pa je, da so se po teh poštnih strugah valile množice pisem, saj pisanje ni obsedalo le Napoleona. V obdobju baroka je dopisovanje doživelo silovit razmah in se tako bujno nadaljevalo tja do sredine 19. stoletja, ko so se pričela pojavljati druga komunikacijska sredstva. V 17. stoletju so trdili, da je tisti, ki ne piše pisem, mrtev. (Seveda so veliko količino pisem proizvedli le tisti, ki so znali pisati.) Napori razsvetljencev, da bi dvignili jezikovno in vsebinsko raven teh pisanj so gotovo mnogo prispevali k tesni povezanosti pisem in literature, ki je značilna za romantiko. Izmenjava med njima je bila tako hitra, da se črnilo pogosto še ni dobro posušilo, ko je pismo že romalo ne le k ljubici, ampak tudi v tisk. Friedrich Schlegel si ni mogel kaj, da ne bi pisma svoji ljubljeni Dorothei končal z obvestilom, ki je iz vljudnosti še izraženo v obliki vprašanja: "Če nimaš nič proti, bom tudi to pismo takoj objavil." (1799)
Danes bomo težko preverili, ali je Napoleon res sedemkrat prebral Trpljenje mladega Wertherja, lahko pa prav ob tem romanu razberemo nekatere vloge in naloge pisem v tistem obdobju.
Mladega Wertherja ne tare le nesrečna ljubezen do deviške matere Lotte, ampak tudi njegov položaj subalternega uradnika. Kot tak mora opravljati pisarniška dela, sestavljati dopise, dokumente, skratka obdelovati besedila. Pri tem pa mu veselje do dela grenijo pravila uradnega pisanja. Čeprav najraje piše lahkotno, ne da bi se ustavljal pri posameznih besedah in besednih redih, ne da bi se spotikal ob materialnost jezika in se zadrževal na ravni označevalcev, ga natančni in drobnjakarski šef nenehno trpinči prav s tovrstnimi opravki in popravki: "Vselej se vam lahko posveti kaka boljša beseda, kak čistejši člen." In prav to in samo to Werther v svojih pismi označi za "trpljenje" ("Das ist ein Leiden ..." V slovenskem prevodu je ta nenavadna izjava omiljena v nekoliko šegavi obliki: "Prava pokora je ...). Werther v svojem poklicu izgubi le svoje besede in ritme, kaj lahko pa se je takratnim mladim uradnikom dogodilo, da so izgubili celo svoj rokopis, kakor je Goethe mnogo let kasneje poročal v anekdoti o gospodu La Rochu, ki se je v svojih učnih letih moral priučiti gospodarjeve pisave, da je nato, medtem ko se je gospodar zabaval z damami, v njegovem imenu pisal ljubezenska pisma in tako skrbel, da se je zabava lahko nadaljevala. Werther, kot zastopnik mladih meščanskih uradnikov, si prav v pismih najde mesto, kjer se lahko predaja svojemu načinu pisanja, in se v napisanem poskuša prepoznavati kot tisti, ki je identičen s svojim jezikom in svojo zgodbo.
Na drugi, za stopnjo višji ravni poteka zgodba mladega Goetheja, ki se po nesrečnih zaljubljenostih in trpki praksi na sodišču v Wetzlarju ne zadovolji samo s pisanjem pisem, ampak napravi korak več, in iz njih ustvari roman. Tega s pomočjo prijateljev in ob lastnem denarnem vložku objavi in se tako začne konstituirati tudi kot pisatelj.
Goethe v spomih na obdobje, ko je nastajal ta roman, pojasni razloge, zakaj se je odločil za pisemsko obliko. Po eni strani mu je omogočila prehod od dramske oblike - pravkar je končeval dramo Goetz von Berlichingen - k pripovedni, saj je v njej še ohranjena dialoška struktura, po drugi strani ga je ta dialoškost sploh motivirala k artikulaciji. Predstavljal si je, da se pogovarja z različnimi znanci, s katerimi sicer ni imel prav pogostih stikov. Takšnim imaginarnim pogovorom najbolj ustreza postopek dopisovanja, saj je glavna značilnost in prednost obeh oblik prav odsotnost naslovljenih, ki se ne morejo takoj odzvati in odgovarjati ter oporekati. Ta izbrana skupinica naslovnikov se je v romanu zlila v enega samega, Wertherjevega prijatelja Wilhelma, z romanom pa razlila v množico anonimnih bralcev.
Tako se nam razkriva večplasten proces: nastajanje avtorja in bralca kot funkcij besedila in pisatelja kot socialne funkcije.
Zanemarjanje označevalske ravni jezika na račun označencev oz. materialnosti jezika na račun mentalnih podob je povezano še z drugim procesom, ki je v besedilih iz tega obdobja še precej očitno berljiv: prek pisave poteka menjava teles za mentalne podobe. V enem izmed prvih pisem Werther poroča o srečanju z zaljubljenim kmečkim fantom, čigar zgodba nato poteka vzporedno z Wertherjevo. Ta fant Wertherju pripoveduje o svoji ljubljeni, "o njeni postavi, o njenem telesu". Njegova pripoved, predvsem pa "ubranost njegovega glasu in skrivni ogenj njegovih pogledov" v Wertherjevi "duši" vzbudijo "podobe", predstave o tej ženski. Sprva se sicer še namerava s to žensko čimprej osebno seznaniti, vendar se tej nameri odpove že med samim pisanjem o njej: "Čemu bi si iznakazil to lepo podobo." Medtem ko kmečki fant v govorjeni pripovedi še vzdržuje stik s svojim telesom in telesom svoje ljubice, se ti telesi izgubita s transpozicijo v medij rokopisnega zapisa. Pri tem morda izraz "izguba", ki implicira žalost nad tem, kar je umanjkalo, ni povsem ustrezen, saj se Werther stiku s telesnim hote odpove.
V Napoleonovih pismih Josephini je omenjena zamenjava telesa in pisave še nazorneje ubesedena: "Odprl sem pismo še enkrat, da bi te [podčrtala Š.V.] poljubil. Ah, Josephina! Josephina!"
Ali bi bili takšni veliki in dolgotrajni vojni pohodi, kot so bili Napoleonovi, sploh mogoči brez tehnik, ki zastrejo zaznavanje množice prisotnih, nasilnih in trpečih teles in jih nadomestijo z mentalnimi podobami odsotnih heterr
In kaj poreče druga polovica prebivalstva, tista, ki tiči za podobami heter in deviških mater? In če je kralj Kadmos sejal zmajeve zobe za žetev vojaških teles, kdo je žena, ki seje pasje zobe, da iz njih zrasejo telesa plesalk? Pasja grofica. Despotova ljubica? Njegov vojak, zrasel iz vojske črk, porumenelega, popisanega papirja? Njegova žena, Harmonija, hči Aresa in Afrodite, s katero se je kasneje umaknil v Ilirijo?
Vsa pisma, ki tvorijo roman Trpljenje mladega Wertherja, piše Werther sam. Struktura je jasna: en oddajnik (Werther) piše pisma enemu naslovniku (Wilhelmu) in oba sta pač moška. Pravzaprav nam ob tem ne bi bilo treba razpravljati o problemu žensk, ženskega pisanja in dopisovanja, če se v romanu ne bi pojavilo tudi eno pisemce, ki ga Lotte piše svojemu možu. Toda to sporočilce ni samostojno, ampak je vtkano v eno izmed pisem, ki jih piše Werther. Lottino sporočilce se glasi: "Najdražji, ljubljeni, pridi čimprej moreš, čakam te s tisoč radostmi." Toda lističa ne odpošlje in Werther ga po naključju prebere. "Kakšen božji dar je domišljija, sem vzkliknil, zakaj za trenutek sem se slepil, da je pisemce namenjeno meni." Lotte ni prav nič navdušena nad to pripombo, pa ne le zaradi predrznosti, temveč zato, ker takšna zamenjava naslovnika poudari arbitrarni značaj znakovnega sistema in razrahlja vez med označevalcem in označencem. "Najdražji" je torej lahko zdaj njen mož, zdaj Werther. Tudi če so se nekateri pisci v obdobju okoli leta 1800 te arbitrarnosti zavedali in z njo tudi znali ravnati, je veljalo, da je ta vez nujna in naravna. Medtem ko moški, ki kot uradniki dan za dnem obdelujejo besedila, zmorejo izvajati takšne menjave (primerjaj tudi anekdoto o La Rochu in Goethejev postopek pri pisanju Wertherja), morajo ženske, vsaka zase, verjeti, da so sporočila, ki jih prejemajo, lahko namenjena samo njej, nobeni drugi, in da je to določeno že v naravi besed in potezah rokopisa. In posledično je moralo seveda veljati tudi obratno: da so njihova sporočila lahko namenjena le njemu. Vendar pa ta sporočila naslovnika nikoli ne dosežejo. Lottino sporočilo obleži na mizi in Werther ga povzame tako, da se povrne k njej, da njene besede postanejo njegova ljubezenska izjava njej sami. Žensko besedilo je že vnaprej inkorporirano v moški tekstovni korpus. On, oblastnik, nima naslova, ker je vseprisoten, nima poštnega nabiralnika, mesta, kamor bi se vpisovalo "njeno pero" (kar je tako in tako protislovje).
Tisto, kar ženske poskušajo sporočiti naslovnikom v življenju, je močno podobno tistemu, kar poskuša sporočiti Lotte svojemu možu v Goethejevem romanu. Ona piše: "Ljubljeni, pridi čimprej." Mme de Stacl grofu Ribbingu: "Celotno življenje ni nič nasproti edinemu sredstvu, da ga ohranim, da vas ponovno vidim." (1795) Sophie Mereau v pismu Brentanu: "Hocem Vas videti (...) - želim si tisti pravi, živi vtis prisotnosti - ta naj odloči!" (1803) Moški, vojaški in medijski tehniki, pa odgovarjajo zmeraj isto, vedno z besedami:
"Predvsem pa moraš besede bolj častiti kot doslej, saj bi mi sicer trda predla. Nicesar Ti ne morem dati in zato Te rotim, da od mene ne pričakuj drugega kot besede, izraze za tisto, kar že od nekdaj čutiš in veš, le da to vedenje še ni tako jasno in urejeno." (Friedrich Schlegel Dorothei, 1799)
"Piši mi, vsaj deset strani, le to me lahko potolaži." (Napoleon Josephini)
Vendar pa ženske začenjajo reflektirati pisma kot medij: "Čuden občutek je, če se hočeš na papirju nekomu približati. ... Papir je tako nezvest sel, da pozablja poglede in zvoke, pogosto pa prenese celo napačen smisel." (Sophie Mereau)
Šele kakšnih petdeset let kasneje lahko Gottfried Keller z ironijo opiše takšno razmerje v eni izmed svojih novel, kjer Viggi, ki želi biti pisatelj, odpotuje z namenom, da bi si dopisoval s svojo ženo:
"Takoj, ko pripotujem v prvo mestece, ti bom napisal pismo; ti mi boš nanj na isti način odgovorila. In glej, da mi ne boš pisala o tem, da je kislo zelje že sesekljano in da si mi naročila nove spalne srajce ... (Gottfried Keller: Zlorabljena ljubezenska pisma, 1856, 1874/75)
V tej noveli pisateljeva domišljija (torej domišljija moškega) menjavo naslovnikov pripiše ženski, pa ne njeni domišljiji, temveč njenemu stvarnemu umu in dejavnosti. Spretna ženka namrec prenaslovi moževa pisma na mladega učitelja, ki jo hrepenece pogleduje in goreče odpiše njenemu možu, mislec, da piše njej. Tako se žena vzpostavi za medij ljubezenskega dopisovanja med dvema moškima, sledi pa seveda ločitev.
Sledijo pa tudi nova sredstva za prenos podatkov (razglednica, telegraf, telefon pa tja do elektronske pošte). Delež pisem med poštnimi pošiljkami vztrajno upada. Korespondence, vskladišcene v arhivih 20. stoletja, pa so prej kot ne protokoli izjemnih stanj, obsesij in blaznosti, v katerih pa je mogoče odkriti tudi metodo, ki morda zgolj sistematizira in izostri zanetke, ki smo jih predstavili na primerih iz romantike.
Michel Cournot o Kafki in Felice Bauer:
"Štiriindvajset tednov piše po tri pisma na dan, ne sede pa na vlak, ki bi ga v nekaj urah pripeljal v Berlin, in ne dviga telefona. (...) Korespondenca priča, kako se lahko nekdo nekoga dotakne, kako jo lahko priklene, trpinči, si jo podredi in uniči, preprosto s sistematično in popolno uporabo pošte in telefona."
Zdi se, da je Kafka mnogo bolje zapopadel medije, kot pa tisti, ki desetletja kasneje poskušajo analizirati njegovo korespondenco in uničevanje pripisujejo eni ali drugi predpostavljeni fiksni točki komunikacijskega procesa (v konkretnem primeru oddajniku). Po Kafki se oddajnikovi nameni, kakršnikoli bi že bili, izgubijo ali predrugačijo "na poti" k sprejemniku. Sporočilo se torej oblikuje v procesu medijizacije, ne pa v oddajniku.
"Le kako pride komu na misel, da bi lahko ljudje med seboj občevali v pismih! Na oddaljenega človeka lahko misliš in nekoga, ki ti je blizu, lahko objameš, vse drugo presega človeške moči. Pisanje pisem pa pomeni, da se razgališ pred duhovi, ki na to prav požrešno prežijo. Napisani poljubi nikoli ne prispejo na cilj, saj jih duhovi izpijejo že na poti. Saj, ob tej obilni hrani se tako nezaslišano množijo." (Kafka, Pisma Mileni, 1922)
Množijo se kakovostno in količinsko. Leta 1994 je bilo število priključkov na Internet 28 milijonov, na Compuserve 2,4, na Minitel 6,5 milijona... Z novimi oblikami se spreminjajo sporočila. In vendar, ko danes ženska uporabi besede druge ženske - tiste besede, ki so bile namenjene le njemu - in jih prenaslovi na mnogotero občinstvo, mar ne govori / piše spet samo njemu (ki teh besed ne sliši / bere) in sporoča zmeraj isto: Pridi!

Špela Virant,
je germanistka in komparativistka