Paracelsus in Frankenstein

metamorfoze - pisarna

Predstava je zgodba o štirih ženskah, ki živijo v pisarni. Ujete v želje in spomine, v prostor lepote ponavljanja opravil in namišljenih dolžnosti. Hermetični svet pisarne zapustijo le, ko gredo v mesto po nakupih, ki njihov vsakdan napolnjujejo z novimi in novimi predmeti.
Kadar se ne morejo spomniti svojih sanj, si izmišljajo zgodbe in si jih pripovedujejo. Vsaka nova zgodba se zdi popolnoma njihova, vendar kmalu ugotovijo, da ne vedo v kateri od njih prebiva njihov spomin. Izmislijo si neko novo telo, v katerega lahko potujejo, s pomočjo katerega so lahko kjerkoli, v resnici pa ostajajo ujete v prostor, kamor so se za vedno naselile. Ogromen fotokopirni stroj kopira njihove vtise iz vsakdanjosti in hkrati beleži njihovo izgubljeno naravo.

frankenstein

Novo telo je prostor historičnega, zgodb torej, ki so že zapisane, že odigrane.
Ofelija, Marjetica, gospa Bovary, Izolda, Faust, Hamlet, Prospero, Pamela (Richardson), pisma Mary Shelley, misli Paracelsusa, Frankenstein, Mefisto, Peter Schlemihl, Adrast, Izabela, Tri sestre... so podobe bolj resnične od njih samih.
Zgodbe so kot nešteti plašči, v katere se vedno znova oblačijo in slačijo, preobleka za skrivnost, ki je pravzaprav NI. Novo telo je nadomestno telo, v katerem je ženska, igralka svojega lastnega vsakdana blizu zgodbi Frankensteina.

paracelsus

je Frankensteinov učitelj. Jedro zgodbe torej, kamor se vrnejo vse pripovedi. Paracelzusova pripoved je ena od zgodb, ki jo igrajo štiri ženske, v tej pripovedi iskalke večnega življenja.

iz kataloga

Mladen Dolar: Strah hodi po Evropi (izbrani odlomki)
Frankenstein
Na prvi pogled je očitno, da je Frankenstein direktno nasprotje teme dvojnika: stvor, ki ga je ustvaril Frankenstein, je edinstven, nima in ne more imeti podobnika. Je stvor brez filiacije in genealogije, brez kogar koli, ki bi ga pripoznal ali sprejel - tega ne more storiti niti njegov stvarnik - , tako da je že v izhodišču odrezan od kakršnega koli narcističnega vzgiba. Dejansko se večina zgodbe suče prav okoli tega, da bi si dobil dvojnika, nekoga, ki bi mu bil podoben, družico, s katero bi lahko ustvaril novo filiacijo, nov rod. To je zahteva, ki jo naslavlja na svojega stvarnika, Frankensteina, in ker mu je ta ne bo ugodil, bo zgodba dobila svoj nadvse tragični razplet. Stvor je tedaj Eden in Edinstven in kot tak niti ne more dobiti imena - ne more ga reprezentirati noben označevalec, ne more biti vključen v simbolno. To je odsotnost imena (v knjigi se večinoma nanj referira kot na creature ali demon) v splošni zavesti spontano zapolnjuje "ime očeta": na preprosto vprašanje, kdo je Frankenstein, bi zagotovo večinoma dobili napačen odgovor - Frankenstein je namreč le ime znanstvenika, ki je ustvaril brezimni stvor. (...)
Mehr Licht
Pardoks stvora je v zadnji instanci v tem, da utelešenje razsvetljenskega subjekta, ki ga predstavlja, neposredno uniči razsvetljenski univerzum in pokaže svojo mejo. Stvor je le majhen podaljšek znanstvenega prizadevanja, ki zapolni manjkajoči clen, mu da eksistenco, prekorači neprekoračljivo zarezo. Z dodatkom tega člena postane "velika veriga bivajočega" kontinuirana in popolna, brez preloma lahko napreduje od materije k duhu in od narave h kulturi. V zarezi je bil prazen prostor, ki ga je zapolnil stvor, s tem pa dobimo univerzum, ki je nasprotje horror vacui: sklenjeni, nerazcepljeni univerzum, ki nas sooci s horror plenitudis, grozo pred polnostjo. Frankenstein prinese človeštvu iskrico, tako kot Prometej, iskrico življenja, ki je hkrati mnogo več: obljuba povrnitve manjkajočega izvora, zaceljenja rane kastracije. Toda zapolnitev vrzeli ima katastrofične nasledke, tu razsvetljenstvo naleti na svojo mejo, vtem ko realizira svojo predpostavko. (Tu na drugi ravni naletimo na sorodno katastrofo, ki jo je pri dvojniku prav tako prinesla zapolnitev razcepa.) Dodatek, ki naj bi univerzum zacelil, ga razdre.
...
Pogled monstra
... Tisto, česar Frankenstein ne more prenesti, je ravno belina pogleda - yellow eye, watery eye - oči, v katerih je zenica skoraj take barve kot beločnica in očesne jamice. Realizacija njegovih sanj, oživljenje mrtve materije, prinese prevrat v grozo.
"... a zdaj ko sem končal svoje delo, je lepota sanj izginila, moje srce pa sta napolnila dušeča groza in gnus. Ker nisem mogel prenesti pogleda na bitje, ki sem ga ustvaril, sem zdrvel iz sobe..." (Mary Shelley, 318)*
Tisto, kar stvor napravi za unheimlich objekt, za Stvar, je prav praznina pogleda. Stvar postane Stvar, ko vrne pogled. Grozljiva pojava stvora je zgolj maska, ki uokvirja pogled. Pred tem pogledom Frankenstein pobegne v svojo sobo, se nemirno sprehaja do izčrpanosti in naposled zaspi. Ko se prebudi zaradi strašnih sanj (v katerih ne manjka incestuoznih implikacij), ob njem stoji stvor - travmatična Urszene se mora še enkrat ponoviti:
"... ob medli rumeni svetlobi mesečine, ki si je utirala pot skozi polkne, sem zagledal stvor - bednega nesrečnika, ki sem ga ustvaril. Dvignil je zagrinjalo ob moji postelji in njegove oči, če jim je sploh mogoče reči oči, so bile uprte vame. (Ibid., str. 319)
Monster zasleduje svojega tvorca v spalnico, zalezuje ga v domačnosti njegove Heimlichkeit, toploti in varnosti postelje. Ob ponovitvi Urszene pride do inverzije: Če je Frankenstein stal in stvor ležal, sta zdaj zamenjala mesti: če je prej Frankenstein bil opazovalec, je zdaj opazovani. Ta inverzija konstituira fantazmatsko jedro. Rojstvo stvora je rojstvo pogleda, a nekega pogleda brez subjekta, na mestu nemogocega subjekta, pogleda kot fantazmatskega objekta, ki je os, okoli katere se suče inverzija.
(...)
Ta podvojena prva Urszene ima kasneje v zgodbi še eno ponovitev. Stvor medtem prestane proces Bildung in vstopi v kulturo, sooči s svojim stvarnikom, mu pove svojo zgodbo in se nanj obrne z eno samo prošnjo: da bi mu ta ustvaril družico, nekoga, ki bi mu bil podoben. Dejansko se Frankenstein še vdrugo loti kreacije, v samotni škotski kolibi ustvarja svoj drugi stvor, podobnika prvega. Toda kreacijo spet prepreči pogled: "Tresel sem se in srce mi je zastalo, ko sem dvignil pogled in ob svetlobi mesečine zagledal demona ob oknu. Strašen nasmeh mu je pačil ustnice, ko me je gledal, kako sem izpolnjeval nalogo, ki mi jo je določil. ... Z občutkom blaznosti sem pomislil na svojo obljubo, da ustvarim še eno bitje, kot je on, in v navalu strasti sem stvar, ki sem jo obdeloval, raztrgal na kosce." (Ibid., str. 436)
Pogled je dovolj, da prinese uničenje. Frankenstein se vidi videnega, videnega pri kreiranju novega življenja, pri spočetju otroka. Ponovljena Urszene nam pokaže nadaljnji fantazmatski zastavek pogleda kot objekta: gre za nemogoči pogled navzoč pri lastnem spočetju. Pogled kot objekt je tisti missing link med naturo in kulturo, tisto, kar lahko začeli subjektov izvor, se vmes