Off-beat

Off-beat

Postaviti dihanje nasproti ritmu glasbe, srečati gibalne impulze sodobnega plesalca z baročno glasbo, stopiti v dialog z začetniki sodobnega plesa. Milan Tomášik v plesnem solu Off-beat raziskuje odnos sodobnega plesalca do ritma, dih in izdih postavlja v relacijo do zakodiranih ritmičnih struktur baročne glasbe, vzporedno temu pa hodi po opni napeti med zunanjimi vplivi iz zgodovine plesa ter notranjo koncentracijo plesalca.

»Ure in ure sem stala čisto pri miru z rokama, prekrižanima med prsmi, prekrivajoč moj sončni pletež [...] Iskala sem in končno odkrila osrednji izvir vsega gibanja, krater gibalne moči, enotnost, iz katere so rojene vse raznolikosti gibanja, zrcalo vizije za ustvarjanje plesa.«
Isadora Duncan

O USTVARJALNEM PROCESU [odlomek iz gl. lista]
Spraševanje po izvoru plesa, odnosu plesalca do sveta in življenja, ki zanima Milana Tomášika in ga je moč razbrati iz citatov, ki jih je nabral, je bivanjsko - ontološko vprašanje. Vprašano je iz vidika plesnega telesa, ki skozi telesne ritme dihanja in bitja srca vidi ritem kot tisto prvotno členjenje časa in življenja, iz katerega izhajata ples in glasba hkrati. [...] Če razmišljam o baročni glasbi in plesu kot možni točki izvora, bi jo opisal predvsem kot čas, v katerem sta se ločila plesanje plesa in gledanje plesa, in mislim, da smo v predstavi ujeli oba momenta. Verjetno se mi je zato Off-beat vedno zdel kot predstava na preponi med notranjim in zunanjim svetom, med improvizacijo plesalca v trenutku in njegovim soočenjem s publiko, med publiko, ki prisostvuje, in publiko, ki gleda in je gledana.
Dramaturg

O BAROČNI GLASBI [odlomek iz gl. lista]
S plesno glasbo za gledališče je bil povezan zgornje-baročni skladatelj slovenskega rodu Janez Krstnik Dolar (Kamnik, ok. 1620 - Dunaj, 1673). Pripadal je jezuitskemu redu, za katerega je bilo značilno, da so se pri vzgoji in izobraževanju ter tudi pri javnemu manifestiranju vere posluževali prav glasbe in gledališča. Obstaja verjetnost, da so bile njegove tri ohranjene plesne suite (oz. balletti z zaporedjem francoskih plesnih stavkov), prvotno komponirane za plesne vložke v jezuitskih šolskih igrah, pri katerih so dijaki plesali baročne plese pod vodstvom plesnega mojstra. [...] Dolarjevi plesni stavki, zajeti v treh ohranjenih suitah, nudijo zanimiv vpogled v obstoj zgodnje baročne suite in možnost raziskovanja njene prvotne plesne namembnosti, ko so se med suitno plesno glasbo in plesom stikali še povsem enotni impulzi. Za raziskavo povezave plesa in glasbe so zato primernejši kot »ustaljena« baročna suita skladateljev poznega baroka, ki je v osnovi že oblika stiliziranih plesnih stavkov, ki »živijo« predvsem kot izjemna glasba za poslušanje. Vpletanje Dolarjeve glasbe v strukturo sodobnega plesa nam omogoča navezovanje na lokalno slovensko glasbeno-plesno dediščino, relativna anonimnost skladatelja pa nam tudi pomaga izogniti se uporabi te glasbe v funkciji prepoznavne slušne kulise.
Lidija Podlesnik Tomášikova

»Mislim, da je pomembno povedati, da ples ne interpretira glasbe; glasba je okvir za ples.«
Martha Graham