Mednarodni mestni projekti / Peter Greenaway v Ljubljani / site specific / Zemljevid v paradiž iz Ljubljane

Zemljevid v paradiž je v Ljubljani, Blaž Lukan, Nedelo
Angleški umetnik Peter Greenaway je ustvaril unikatno mojstrovino
S sinočnjim odprtjem Zemljevida v paradiž, ki ga je v kazematah na ljubljanskem gradu oblikoval angleški filmski režiser (utapljanje po številkah, Kuhar, tat, njegova žena in njen ljubimec, Prosperove knjige so naslovi njegovih najbolj znanih filmskih stvaritev) in vizualni umetnik "eden najpomembnejših umetnikov našega časa" kakor je bilo rečeno v predstavitvi, se je v Ljubljani končal "festival Petra Greenawaya" kot je to prioreditev poimenoval britanski veleposlanik David Lloyd, slovenski minister za kulturo Rudi Šeligo pa je poudaril, da se je Greenaway lotil zahtevne naloge - v likovno govorico ujeti resnico našega časa. Angleškega umetnika je pozdravila tudi ljubljanska županja Viktorija Potočnik. Greenawayeva postavitev v grajskih kleteh učinkuje monumentalno, čeprav je sestavljena iz "drobnarij" (svinčniki, pisma, svinčene uteži, zlati obroči, peresa), ki skušajo ponazoriti pot v raj, sestavljeno iz dvanajstih postaj. Ne gre za konvencionalno likovno postavitev, ampak za pravi mali spektakel, opremljen s svetlobnimi in dimnimi učinki.
Razstava, ki se lepo vključuje v slikovit prostor, bo odprta do 8.novembra, potem pa jo bodo uničili, še prej pa poslikali, tako da bo živela le v našem spominu in na fotografijah, kar je izvirna avtorjeva zahteva. Ljubljanski zemljevid sodi v sklop desetih zemljevidov, ki jih bo Greenaway postavil med drugim tudi na Švedskem, v Litvi, Italiji in drugod.

Kartografija vzporednih svetov, Judita Krivec Dragan, Delo
Greenawayev zemljevid v raj v kazematah ljubljanskega gradu
Vizualno izjemno fascinantna in monumentalna postavitev poti v raj
Po sredini predstavitvi "Bolonjskih stolpov" na katere nas je vabil angel iz kdo ve katerega prostora in časa, da si skozi podobe, projecirane na fasado grajskih zidov in popisane v starodavni kaligrafski veščini, ustvarimo zgodovinski, mitični in duhovni zemljevid znamenitega italijanskega mesta Bologne, smo Petra Greenawaya doživeli v vsej njegovi enkratnosti v soboto zvečer na ljubljanskem gradu.
Morda z mojo oznako enkratnosti marskikdo ne bo soglašal, bo pa vsaj moral priznati, da se skrivnosti, enigmatični in vselej nekonvencionalni atmosferi, ki jo izžarevajo njegovi filmi, očitno pa se v njej suvereno "sprehaja" tudi on sam, kultni režiser novejšega britanskega filma in sploh uomo universale našega časa, tudi pri nas ni odrekel.
Kako dosledno je razumel svoje umetniško poslanstvo v Ljubljani - enemu od desetih evropskih mest, ki jih vključuje v svoj najnovejši razstavni projekt zemljevidov - smo se lahko prepričali ne samo v monumentalni preostorski instalaciji, kjer je z nenavadno senzibilnostjo povzel neprijazno zgodovino bivšega dovoza in jetnišnice v kleti ljubljanskega gradu, marveč tudi v "performansu" na sami otvoritvi, ki ga drugi žal nismo takoj doumeli, s tem pa tudi umetnikove zamisli ne.
Morda pa smo si svojevrsten purgatorij, v katerem smo čakali, preden nam je le uspelo spustiti se v časovno-prostorski tunel, ki nemara vodi v Paradiž ali pa vsaj v drugi svet, zamislili sami, saj pri nas brez obveznega "obreda" s protokolarnimi pozdravi seveda ne gre. Mrzlično pričakovanje, hladen večer, dež, veliko besed sicer dobronamerna gesta po čaščenju gostujočega umetnika kot zvezde, ki pa to očitno ni želel biti, vsaj ne na tak način, in je-to smo od njega lahko tudi pričakovali-pustil govorniški oder prazen ter spregovoril, ko je končno lahko, tam nekje na robu dogajanja, skrit med množico, čisto v stilu svoje filmske izkušnje - kot glas iz ozadja je nagovoril navzoče in jih povabil na popotovanje s pomočjo njegovega simbolno berljivega zemljevida.
Ljubitelji filma zelo dobro poznajo Petra Greenawaya, malo manj je v naši zavesti prisoten kot slikar in pisec, čeprav se vsa tri področja medsebojno prepletajo, namen njihove sinergije pa je nemara najbolje izrazil avtor s preprosto ugotovitvijo, da se je treba naučiti brati podobe. Nenavadno, da tega po nekaj tisoč let stari zgodovini še vedno ne znamo, saj so bili najstarejši zapisi v zgodovini človeške družbe likovni, znakovni, zato pa univerzalni in arhetipni načini sporazumevanja med ljudmi, iz različnih časov in prostorov. Na ta način je mogoče brati tudi njegove filme, saj bolj kot s samo zgodbo govorijo s prepričljivimi, izrazito likovno predstavljenimi podobami, posamezni kadri pa utegnejo prevzeti vse značilnosti klasične slike. In obratno, elementi njegovih instalacij si sledijo podobno kot kadri, v njih upošteva posebno svetlobno in glasbeno mizansceno, in ko gre za snovnost, jo prekrije simbolna mreža, kakor jo poznamo iz filmov, recimo kult telesa, števila in geometrijske forme.
Greenawaya privlačijo zemljevidi, vsakovrstna kartografija osebnih in kolektivnih zgodb, zgodovine, možne verjetnosti, imaginarnih svetov, ki pa imajo zmeraj nekaj stvarnega, kar lahko povezže v obče prepoznavno, čeprav osebno in ikonografsko zapleteno videnje, še posebno zato, ker je zanj sleherna meja človekovega zavedanja in znanja prehodna. Ljubljana ga ni pritegnila zaradi usode ali spomenikov, ki jih sami pojmujemo kot prepoznavno identiteto, temveč v eni svojih najbolj tragičnih, največkrat pozabljenih lokacijah, v trebuhu mesta, v podzemlju njegove centralne točke, na realni in simbolni lokaciji stičišča ljudi in predmetov, prihodov in odhodov, velikokrat dokončnih, v jetnišnici, kjer je v usedlinah časa odkril svojevrsten zemljevid trpljenja, smrti in ljubezni (zadnja pisma obsojenjcev svojim dragim).
To palimpsestno podobo stoletij, ki so jo oblikovali anonimni posamezniki in v kateri je še zmeraj zaznal volj po krvi in fragmente materialnih sledi odhajajočih, je z likovno intervencijo osmislil kot možno pot iz ene realnopst v drugo, iz tega sveta v onega, v Paradiž, za katerega sicer nihče od nas ne ve, kakšen naj bi bil. Pri tem je uporabil predmete, ki so atributi vseh treh etap prehoda: smrt, poslavljanja in prihoda v svet onkraj. Da ne bi gledalec, ki ga že tako ali tako presune vizualno izjemno fascinantna in monumentalna postavitev v kazematah, na popotovanje šel "slep", ga umetnik opremi z natančnim in razumljivim "vodičem" v katerem spregovori tudi o svoji splošni simboliki, ter s paketom amuletov vseh dvanajstih postaj, da mu bo iskanje Paradiža lažje. Poleg števila 100 je tokrat najpomembnejše 12, ki je eno najuniverzalnejših v številčni simboliki na sploh, obenem pa obratno stevilu 21, ki mu je pendan in med drugim pomeni bipolarnost dugha in materije, dobrega in zlega, zlasti pa mejnik zrelosti in odgovornosti. A v bogato pomensko vrednost Greenawayevega zemljevida se je moč poglabljati ure in ure, to pa na njegovi predstavitvi v Ljubljani sploh ne bo tako težko, saj kot sem že omenila, so se tako organizatorji kot umetnik potrudili, da ob grajski instalaciji ne bo treba jamrati, da je to ena velika žalostkot vsa sodobna umetnost, v veliki meri zato, ker jo je težko razvozlati. Peter Greenaway pouja slehernemu ključ za branje le-te, če seveda koga ne moti tudi to, da pot v raj ne vodi skozi prijazne simulacije vseh zemeljskih tegob in grdot osvobojenih krajev. In da je pot enkratna in dokončna. Tako je najbrž menil umetnik, ki je po obhodu "izginil", drugi pa smo se vrnili nazaj v naše vice, pekel, morda pa komu že nebesa. - na kozarček.

Spomin in opomin, Nataša Petrešin, Delo
Ambientalna instalacija
Zemljevidi so se v zgodovini risali vzporedno z željo po kontroli in samospoznavanju., nemirnim in kolektivnim in raziskovalnim duhom in ekspanzivnimi obsesijami. Zemljevidi ozemelj, po mnenju ameriškega kultnega teoretika Hakima Beya, nikdar ne morejo biti točni, ker gre le za abstraktern približek izmikajoče se brezkončnosti. Tu Bey uvede pojem psihotopografije, koncept mentalnnega zapisovanja realnosti v merilu 1:1. Egipčanska in tibetanska knjiga mrtvih vsebujeta izčrpne napotke in opise živim nevidnih poti in znakov, po katerih naj se duša orientira v realnosti po smrti. Človekova zavest edina lahko razprede osebni zemljevid, odsev zgodovine, izkušenj in vtisov, spominov in asociacij. Prav na nagovarjanje te se je navezal Peter Greenaway, režiser najpomembnejših sodobnih umetniških filmov, večmedijski umetnik in kustos, s svojo monumentalno postavitvijo na ljubljanskem gradu.
Že prejšnjo sredo smo si na ljubljanske gradu lahko ogledali simulacijo "metakinematografskega" dogodka, ki se je v Bologni zgodil minulo poletje. Hkratno projiciranje petih videov na stene, ki obdajajo grajsko ploščad (v Bologni so za projekcijo uporabili stene katedrale, mestne hiše in druga pomembna zgodovinska poslopja nagnetena okoli glavnega trga), je prikazovalo zgodovino mesta in zidanja stolpov na način sledenja kaligrafskemu zapisovanju, milejši obliki grafitov, kot se je izrazil sam umetnik. Učinek t.i. hiperpovršine, ki jo ima projekcija na že obsoječi fasadi, obenem ruši pasivno kinematografsko izkušnjo, s svetlobo in zvokom raziskuje in preoblikuje zgradbo. Izkoriščeno kot predimenzionirano platno oz. nosilec elektronske slike, predvsem pa izpostavlja drzen odnos do njene zgodovine vpisane v njenem (ne) materialnem nosilcu - kamnu, opekikompoziciji.
Zgodovina in njen sistem znakov, nastal po dogovoru in pripisovanju pomenov, simbolika in intertekstualnost, bombardiranje vseh čutov, ustavrjanje vizualno zgoščenih podob in prestopanje mej med posameznimi zvrstmi umetnosti so najpogostejši elementi v zakladnici Greenawayeve filmske ter likovne umetnosti. Ljubljano je doletela čast, da požene njegov najnovejši projekt zemljevid v paradiž. V letu in pol bo izbrisanih še devet zemljevidov, ki se vsi nanašajo na topografsko in mentalno podobo izbrane lokacije, gre torej za ambientalne instalacije tipa "site specific". Kazemate , prostor, ki je najprej rabil kot dovoz, kasneje urad in nazadnje spalnica zapornikov je spremenjen v gledališču analogno postavitev, kjer je počasi premikajoča se kolona obiskovalcev z vmesnimi postanki odigrala aktivno vlogo pri dojemanju Greenawayeve celostne umetnine.
Vsak je dobil v dar vrečko z dvanajstimi elementi, ki jih je umetnik razstavil, strogo organizirane - vsakega je sto primerkov - in obešene ter oštevilčene na stenskih tablah. Znaki smrti, poslavljanja in pozdravni darovi, kot jih poimenuje avtor, so na kolektivno in osebno zgodovino navezujoče priče, spomin na preteklo in opomin na neizogibno. Da smo v območju prehodnega stanja, namiguje tudi izjemno svetlobno oblikovanje (Miran Šušteršič), kjer se, kot ilustracija Platonove prispodobe o votlini, sled otipljivih, narisanih senc na zidovih, dopolnjuje s premikajočimi se lučnimi efekti, že zapečatene usode se prepletajo s tistimi, ki se še odvijajo. Fizični spust v instalacijo, kjer z navzočnostjo postanemo njen konstitutivni moment, se zaključi z dvigom v vsakdanjo stvarnost, kjer se, tik preden zapustimo prizorišče, srečamo z zapuščenim angelom. Za njim so projecirane senca lestve, vezi mwed zgoraj in spodaj, in njegova dvojna senca, ki govori o pripadnosti glasnikanam in njim. Umetniški dogodek, ki ga je vredno memorirati.

nszsj