kritike
ABC oder Krieg, quasi una fantasia
ŠIFT teater IIIABC oder Krieg, quasi una fantasia, 2014-2015
Gorenjski glas, 23. 01. 2015, Igor Kavčič
Nostalgija s ščepci domišljije
V petek so v Prešernovem gledališču krstno uprizorili dramsko besedilo Iva Svetine ABC oder Krieg (Quasi una fantasia) v režiji Barbare Novakovič Kolenc.
Kranj - Peto letošnjo premiero so v Prešernovem gledališču pripravili v koprodukciji z Muzeumom Ljubljana, Cankarjevim domom Ljubljana ter Opero & Theatrom Madlenianum Zemun. Kranjčani so v koprodukcijo vstopili s polovico šestčlanske igralske zasedbe, tehnično ekipo in maskerjem. Premierna publika je tokrat pozdravila nekoliko drugačno predstavo, kot jih v tem in tudi že zadnjih nekaj let gledamo na kranjskem odru. Za razliko od aktualnih družbeno angažiranih predstav, ki nastavljajo zrcalo današnji družbi, je Svetinov ABC oder Krieg čudovit domišljijski izlet v prvo polovico 19. stoletja, v čas, ko je na krilih romantike pesnil Prešeren, slovničarji od Dunaja do meja osmanskega imperija pa so se ukvarjali z normiranjem narodovega jezika. Zgodba se odvija leta 1834 na Dunaju, kjer se v Dvorni knjižnici srečujejo nekatere znane osebnosti tistega časa, ki so s svojim imenom, delom in vplivom sodili med pomembnejše v takratnem 'balkanskem delu' avstrijskega cesarstva.
Srbskega Vuka Karadžića navdušuje srbsko ljudsko blago, s hčerjo Mino, sicer slikarko, pa išče srednjeveški zapis v obliki svitka, ki ima velik pomen za prihodnost držav na Balkanu. Tam je tudi jezikoslovec Jernej Kopitar, ki si prizadeva tudi v slovenščino uvesti načelo 'piši kot govoriš'. Čop in Prešeren pa se z njim kot državnim cenzorjem prepirata okrog njegovih cenzorskih prijemov v zvezi s Kranjsko čbelico in Prešernovimi pesmimi v njej. Odpotujemo tudi v Ljubljano, kjer zaradi Čopove neodločnosti ne pride do konkretnejšega razmerja med njim in vdovo Antonijo pl. Höffern, ki potem odpotuje za bratom misijonarjem Barago v Ameriko. Čop, kot vemo, utone v Savi.
V zgodbi se prepletajo zgodovinska dejstva s takrat zelo aktualno tako imenovano 'črkarsko pravdo' v prvi vrsti, ne manjka pa tudi domišljijskih posegov avtorja, najbolj je izpostavljen odnos med slikarko Mino Karadžić in portretirancem Francetom Prešernom. Ivo Svetina je napisal čudovito besedilo, ki nas popelje v šolske dni, ko smo se učili o tem, kako je nastajala slovenščina. Ne manjka duhovitosti in igrivosti med glavnimi protagonisti. Posebno ljube so scene med Karadžićem (igra ga Ivan Bekjarev), Jernejem Kopitarjem (Peter Musevski), Matijo Čopom (Borut Veselko) in Francetom Prešernom (Jure Ivanušič), ljubezensko intimni ali pa očetovsko pokroviteljski pa so odnosi omenjenih z obema igralkama - Mino Karadžić (Aleksandra Balmazović) in Antonijo pl. Höffern (Vesna Pernarčič). Režiserka Barbara Novakovič Kolenc, postavila je tudi domiselno in času zgodbe dovolj prepričljivo sceno, je besedilo predstavila v okrog dvajsetih slikah, ki se skozi predstavo vrstijo kot nekakšne filmske sekvence.
A ne le nostalgičnost s ščepci domišljije, predstava vsebuje tudi aluzijo na aktualno stanje odnosov med 'balkanskimi narodi', ki so bili nekoč združeni pod zastavo dvoglavega orla. Le besednjak je drugačen. Angleško besedo »junction« Slovenci razumemo drugače kot Hrvati. Odločitev pa bo padla v angleščini, seveda.
povezava
DNEVNIK, 26. januar 2015, Nika Leskovšek
Likovno pregnetanje jezika
Pretekli petek so v kranjskem gledališču premierno odigrali koprodukcijsko predstavo ABC oder Krieg, za promocijo zabeljeno s Prešernovim cinizmom: ali bi bila »kasha« bolj »okusssna« v primerjavi s »kašo«? Dokumentarna fikcija Iva Svetine o vlačenju jezika in umetnosti skozi »črkarsko zdraho« se dogaja na Dunaju leta 1834. Zapis, ki ga berete, se sicer navezuje na gostovanje predstave v Mestnem gledališču Ptuj, a to tokrat ne bi smel biti problem: uprizoritev namreč čaka še srbska premiera in nato še ljubljanska (v Cankarjevem domu). Precej različnih odrov torej. Poleg tega se ta koprodukcijsko številčna naveza dogaja v času obhajanja dvajsetletnice zavoda Muzeum.
Koprodukcijska predstava ABC oder Krieg v režiji Barbare Novakovič Kolenc v svoji obdelavi »črkarske zdrahe« ostaja ukleščena med poudarjeno literarnost besedila in goloto estetiziranosti podob.
Nežno lebdeča in estetsko lepa predstava z značilno (skoraj slikarsko) podobo režiserke Barbare Novakovič Kolenc (ki je tudi scenografka) torej nosi tudi močan govorni pečat. Njena tema je navsezadnje jezik, pravzaprav mitološka konstrukcija, ki se skriva za zgodovino gradnje jezika in ga lomi na silnicah moči. Odrski jezik je tokrat grajen primarno z asociativnimi vizualnimi nanosi - gre bolj za gledališče podob -, ki učinkujejo subtilno in na paralelni ravni gledalca peljejo med povezavami v besedilu. Manj se posega v notranji ustroj, tako rekoč drobovje predstave, s praktičnimi mizanscenskimi rešitvami - gledališče torej ostaja ukleščeno med dva protagonista: poezijo (literaturo) in slikarstvo.
Skozi sceno iz knjig v različnih potencialih in oblikah (gre za prave umetelne papirnate skulpture), od še nepopisanih listov papirja do zgodovinskih dokumentov, kjer piše vse črno na belem, se s prižganimi svečniki nevarno prebijajo igralci (nahajamo se vendar v romantiki kot literarnem obdobju), na ozadju pa sodobna videoprojekcija. Podobnih vizualnih »kontradikcij«, ki »pro forma« ustvarjajo tenzijo, je precej. »Papirnati stebri« pomenljivo učinkujejo tako s »težo« temeljnih narodovih gradnikov (jezika) kot tudi z nebesno presežno »lahkostjo« (umetnost/poezija). Tu so še projekcije (spet) prižganih svečnikov, ptic iz papirja in tudi vode - asociacija na Savo morda, ugibam, v kateri utone Čop, ali na neusahljivo žejo Mine Karadžić (Aleksandra Balmazović), ki umira za kolero. Protagonisti »abecedne vojne« so sicer sami velikani iz (slovenske) zgodovine: Jernej Kopitar (Peter Musevski), policaj slovenskega jezikoslovja in neusmiljeni cenzor poezije Franceta Prešerna (tega igra Jure Ivanušič), pa cincavi Prešernov prijatelj Matija Čop (Borut Veselko); tu je še nepogrešljivi Ivan Bekjarev iz Srbije kot skrivnostni in sumljivi Vuk Karadžić s svojo hčerko.
Nahajamo se torej na eni rizičnih točk v normiranju slovenske pisave (razcep med panslavizmom, ilirizmom in avstroslavizmom), ki terja opredelitev - ta ni niti politično niti versko neodvisna. A v uprizoritvi je celo v najboljšem finalnem soočenju štirih glavnih mož vse premalo karakterne obarvanosti in žolčne medosebne konfrontacije pogledov. Mina Karadžić, denimo, je s svojim portretirancem, Francetom Prešernom (to je fiktivni del zgodbe!), postavljena kar v okvir klišejskih romantičnih poz in vzdihljajev. Predstava o boju za jezik (in tudi umetnost) se sicer sestavi v boju za življenje (smrt Mine in Čopa), celota pa učinkuje precej papirnato.
Besedilo se poučno in eruditsko ustavlja ob vseh obširnih faktih, zahtevnih povezavah in teoretskih razlagah - prostora za daljšo analizo teksta žal tu ni, zaželeno pa je vsebinsko predznanje, saj je vanj vpeljana celo indijanska slovnica -, ne zdi pa se kot najbolj hvaležen material za živo in otipljivo igralsko poistovetenje; morda celo bolje učinkuje na papirju oziroma ob branju. Predvsem pa prevladuje občutek, da je bilo časa za sam študij predstave, gnetenje materiala in posvojitev besedila - kakor tudi distanco do njega - preprosto premalo. Davek zahtevne mednarodne koprodukcije ali nalezljiva bolezen gledališča v času kapitalizma?
povezava
DELO, 23.01.2015, Matej Bogataj
Ocenjujemo: ABC oder Krieg (Quasi una fantasia)
Ivo Svetina. Režija: Barbara Novakovič Kolenc. Prešernovo gledališče Kranj
Svetinovo besedilo se osredotoči na živahno dunajsko vrvenje, ko gresta k presvetlemu cenzorju Kopitarju Prešeren in Čop izpogajat Kranjsko Čbelico, tam založene rokopise iščeta Vuk Karadžić in hči Mina, in se možaki zapletejo v resne polemike o pravopisu, številu črk za glas in možnosti prenosa zapovedi 'piši, kot govoriš' na slovenščino. Mina se med portretiranjem Franceta mehča ob njegovih recitacijah, izbruhne kolera, ki jo pobere, Čop, ki ga nekajkrat vidimo v družbi z vdovo Antonijo, sicer sestro misijonarja Barage, pa skonča v Savi.
Svetinovo besedilo se drži zgodovinskih dejstev, pri karakterizaciji in pomenu polemike, s tem se uvršča blizu literariziranim biografijam in ob bok serijam in dramam o Prešernu ali Trubarju,Ź torej je narodotvorno in didaktično.
Za razliko od nekaterih prejšnjih besedil, recimo o Lautréamontu ali Hölderlinu, 'fantazija' o črkarski pravdi nima tako bohotnih pesniških vložkov in je bolj prizemljena, realna, bolj pripeta na zgodovino, poučna, manj prikaz genija in njegovih notranjih viharjev, več je vihranja v polemikah. Obračuna s Kopitarjevo tezo o nezadostni kondiciji narodovi za pravo romantično pesništvo, z njegovimi preferencami glede ljudskega slovstva in zbiranja narodove zakladnice.
Zgodovina, še ena od (pred)zgodb, tako ne dopušča drugačnih, bolj dramatičnih razpletov; nov je prikaz Čopovega sentimentalnega ozadja, rokopis, ki ga Vuk išče in najde, ni prelomen za razumevanje balkanske zgodovine in srbske vloge v njej, v uprizoritvi izpade tudi končni dokaz Čopove in Prešernove zmage, namreč recitacija Baragove sestre v indijanščini, saj k neznanemu in rajsko neomadeževanemu jeziku pristopi drugače od cenzorja: slovničarstvo s tem izgubi proti poeziji, črkoznanstvo proti intuiciji.
Režija in scenografija Barbare Novakovič Kolenc ob dramaturški podpori Jane Pavlič postavi dogajanje v stiliziran prostor, v knjižnico, kjer visijo s stropa izstrižki iz knjig in odprti rokopisi, na zadnjo steno je projiciran video, ki pa deluje bolj kot ne dekorativno, nesugestivno.
V cesarsko knjižnico postavi historično kostumirane protagoniste, prispevek Alana Hranitelja: Jure Ivanušič je stasiti Prešeren, res sicer proti koncu s pištolo v roki, pa vendar ves mogočen in šarmanten, Mina je Aleksandra Balmazović, krhka in občutljiva v svojem prebujenem sentimentu, Karadžić je Ivan Bekjarev, že kot pojava ready made, kot vzet iz kakšne učbeniške reprodukcije, reklama za srbsko epiko v podobi in zvenu, za Čopa, da bi razumeli njegove osebne neuspehe, si Borut Veselko omisli jecljanje, posebej pred simpatijo in v zapletenih argumentih, da bi poudaril njegovo nespretnost nasproti Kopitarju, in tega odigra Peter Musevski kot pragmatičnega, ne ravno najbolj fleksibilnega možaka, ki sledi svoji viziji, predvsem pa črki zakona in prepričanju, da najprej slovnica, potem morda že kdaj tudi poezija. Vesna Pernarčič je rahlo skrivnostna Baragova sestra.
Predstava je zgodovinski kroki, obdelan okrušek nacionalne in jezikoslovne zgodovine, v tem pogledu pregledna in poučna, hkrati pa tudi povezovalna, s pogledom proti Dunaju kot eni od prejšnjih metropol in kraju živahnega prerekanja o različnih pogledih na razvoj mišljenja, slovnice, pisave in pesništva.
povezava
DELO, 07.02.2015, Vesna Milek
Drama ABC oder Krieg ali vojna črk
Drama Iva Svetine o črkarski pravdi po premieri v Prešernovem gledališču v Kranju doživela še premiero v Beogradu, 10. februarja pa prihaja na oder Cankarjevega doma.
Nekaj je v zraku. Nekaj, kar je bilo morda v zraku v 19. stoletju, le da se dogaja drugače. Kot da smo intuitivno začutili, da moramo v procesih globalizacije, taljenja kultur znova pogledati vase, se obrniti k jeziku kot nečemu, kar nam daje identiteto, kar nam ravna hrbtenico.
V Drami uprizorjena Buljanova/Handkejeva drama Še vedno vihar, Angel pozabe Maje Haderlap v režiji Igorja Pisona, nazadnje Levstikov Tugomer v režiji Diega de Bree, ki je segel najdlje nazaj v formiranje narodne identitete in samozavesti. Zdaj se je vprašanja jezika in nacionalne identitete lotila še režiserka Barbara Novaković Kolenc, ki je v koprodukciji Muzeuma, Prešernovega gledališča Kranj in Cankarjevega doma postavila na oder dramo ABC oder Krieg (Quasi una fantasia).Drama, ki jo napisal pesnik, dramatik in še sveži predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina, je postavljena v 19. stoletje na Dunaj, v čas, ko so se tam srečevali jezikoslovec in državni cenzor Jernej Kopitar, France Prešeren, Matija Čop in reformator srbskega jezika Vuk Stefanović Karadžić - čas tako imenovane črkarske pravde, v kateri sta se dokončno oblikovala tako srbski kot slovenski jezik, kakršna poznamo danes.
Rojstvo jezika
Za vse je kriva Aleksandra Balmazović, se je nasmehnila režiserka Barbara Novaković Kolenc. Ideja je vzniknila med dolgimi pogovori z Aleksandrinim nekdanjim profesorjem za igro na beograjski Akademiji, srbskim igralcem Ivanom Bekjarevom, ko sta razpravljala o ključni vlogi Jerneja Kopitarja pri delu Vuka Karadžića. »O skupnem projektu sva razmišljala že zadnjih deset let; a kot da se je nekega junijskega dne lani na Bledu ideja dokončno izluščila,« je rekla Aleksandra. Vprašala sta se, zakaj ne bi naredili drame o obdobju, ki je bilo tako ključno za oba naroda? Zakaj ne bi ustvarili srbsko-slovenske gledališke koprodukcije in z zgodovinskim šivom povezali 'uradnega' rojstva dveh jezikov? Ključni akterji, tako srbskega kot slovenskega jezika v prvi polovici 19. stoletja, so se namreč srečevali na Dunaju, v omenjeni knjižnici, na dunajskih plesih, v kavarnah.
»Slovenci imamo mogočen mit o Prešernu, prav tako Srbi o Vuku Karadžiću. Mi smo hoteli ti že skoraj mitološki bitji demistificirati in ju osvetliti še z drugega zornega kota,« je rekla Aleksandra Balmazović.
Režiserka je takoj poklicala Iva Svetino in ga zaprosila, naj se tudi sam »zakoplje v arhive in napiše dramo o 'rojstvu jezika'«. Čeprav njeno gledališče Muzeum že z imenom asociira na arhive, muzej, tudi tema jezika ni nič neobičajnega, pravi. »Od nekdaj v meni obstaja fascinacija s srednjim vekom, skriptorijem, s pisarjem, ki zapisuje, s pisateljem, ki je v kreativnem domišljijskem procesu.« Tako se Muzeum že od začetka ukvarja z jezikom, s pisavo, s črko. Že pri prvem projektu Muzeuma Čriček v pesti se na koncu od zgoraj na oder usujejo črke. Uvodna slika predstave je bil svitek papirja, navit na lesen ročaj, ki se odvija v neskončnost. Čisto slučajno se ta svitek pojavi v drami Iva Svetine in takrat smo se spomnili, da smo iz naše prve predstave shranili nekaj svitkov, eden od njih je zdaj v tej novi predstavi.
Morda je za »našo režiserko konceptualistko«, kot Novakovićevo šaljivo kliče Bekjarev, bolj nenavadna dokaj klasična struktura drame, ki jo razbije s sodobnimi gledališkimi prijemi; z dovršeno scenografijo, skrbno izdelano kostumografijo Alana Hranitelja, igro svetlobe in glasbo Davorja Hercega.
Ko nam je Barbara Novaković prenesla idejo o predstavi, smo imeli program za naslednje leto že začrtan, je rekla direktorica gledališča Mirjam Drnovšček. A ko smo videli besedilo, ne nazadnje smo Prešernovo gledališče, smo ga uvrstili v program. Tudi vsi trije igralci so kljub zasedenosti z veseljem zagrizli v snov, pravi Drnovščkova, ki poudarja izjemno uspešno sezono, številna gostovanja in kar deset nagrad, ki jih je dobilo Prešernovo gledališče.
Sobotno popoldne je, vaja pred beograjsko premiero, z igralci stojimo na dvorišču pred službenim vhodom v gledališče Madlenianum. Opera & Theatre Madlenianum je zasebni projekt ljubiteljice umetnosti Madeleine Zepter (po rodu pol Slovenka), ki je poleg evropske literarne nagrade z njenim imenom (med drugim jo je prejela Brina Svit) ustanovila prvo zasebno operno in gledališko hišo v Evropi, v katero naj bi po nekaterih informacijah podjetnica, mecenka in zbirateljica umetnin vložila več kot dvajset milijonov evrov. Z opernimi produkcijami so v zadnjih petnajstih letih gostovali po vsem svetu.
Aleksandra Balmazović ter profesor in gledališki in filmski igralec Ivan Bekjarev sta nekaj dni pred tem opravila promocijski pohod po televizijskih, radijskih in časopisnih hišah. »Dva dni vseskozi govorim o Vuku Karadžiću in zdaj naj si nadenem kostum in stopim v Vukovo kožo,« je zaigrano dramatično zavzdihnil Bekjarev in zavil z očmi, nato pa pomežiknil svoji nekdanji študentki. Bekjarev je v gledališču ustvaril vsaj šestdeset velikih vlog, prav letos zaznamuje petdeseto obletnico svojega dela, na oder je stopil že kot deček. Peter Musevski in Jure Ivanušič, Kopitar in Prešeren, lučaj stran vadita njun dialog. Musevski kot samozavestni, samovšečni Kopitar bo to predstavo prvič odigral pol v slovenščini, pol v srbščini, Aleksandra kot Mina Karadžić bo prvič celoten tekst odigrala v srbščini. V zraku je pričakovanje, počutim se, kot da je to prva premiera, pravi režiserka.
Vstop v Dvorno knjižnico na Dunaju
Pred operno in gledališko hišo Madlenianum v beograjskem Zemunu se ob pol osmih zbira premiersko občinstvo. Sobota zvečer je, ulice niso polne tako kot v središču mesta, okrog vogalov zavija melanholija, kot bi te hotela zvabiti v čas Avstro-Ogrske, zemunska arhitektura še stopnjuje atmosfero.
V leto 1833, 1834 vstopamo skozi kostume Alana Hranitelja in skozi scenografijo Barbare Novaković Kolenc, ki z visečimi ostrižki knjig ustvarja ambient knjižnice iz časa Ecovega romana Ime rože, katere koli knjižnice, kjer počivajo starodavne knjige. Tokrat je to Dvorna knjižnica na Dunaju, v kateri jezikoslovec Vuk Karadžić ob pomoči svoje hčerke, slikarke Mine Karadžić, išče dragoceno knjigo, dnevnik velikega vezirja Kara Mustafa, ki je leta 1683 s turško vojsko oblegal Dunaj, ker naj bi se mu skozi ta dnevnik razkrila nova podoba srbske zgodovine.
Tako Musevski, ki ima kot Kopitar za to priložnost z Vukom, torej z Bekjarevom, dialog v srbščini, kot pretresljivi monolog Aleksandre Balmazović požanjejo aplavz na odprti sceni, Veselko, Ivanušić in Pernarčič govorijo v slovenščini, in gledalci se, očitno nevajeni, morajo zadovoljiti z napisi visoko nad odrom.
Jure Ivanušič je pokončen, vitalen France Prešeren, ki ohranja nadih romantike in skrivnostnosti. Med procesom sestavljanja vloge je brskal po vseh mogoči