kritike
ABC oder Krieg, quasi una fantasia
ŠIFT teater IIIABC oder Krieg, quasi una fantasia, 2014-2015
Gorenjski glas, 23. 01. 2015, Igor Kavčič
Nostalgija s ščepci domišljije
V petek so v Prešernovem gledališču krstno uprizorili dramsko besedilo Iva Svetine ABC oder Krieg (Quasi una fantasia) v režiji Barbare Novakovič Kolenc.
Kranj - Peto letošnjo premiero so v Prešernovem gledališču pripravili v koprodukciji z Muzeumom Ljubljana, Cankarjevim domom Ljubljana ter Opero & Theatrom Madlenianum Zemun. Kranjčani so v koprodukcijo vstopili s polovico šestčlanske igralske zasedbe, tehnično ekipo in maskerjem. Premierna publika je tokrat pozdravila nekoliko drugačno predstavo, kot jih v tem in tudi že zadnjih nekaj let gledamo na kranjskem odru. Za razliko od aktualnih družbeno angažiranih predstav, ki nastavljajo zrcalo današnji družbi, je Svetinov ABC oder Krieg čudovit domišljijski izlet v prvo polovico 19. stoletja, v čas, ko je na krilih romantike pesnil Prešeren, slovničarji od Dunaja do meja osmanskega imperija pa so se ukvarjali z normiranjem narodovega jezika. Zgodba se odvija leta 1834 na Dunaju, kjer se v Dvorni knjižnici srečujejo nekatere znane osebnosti tistega časa, ki so s svojim imenom, delom in vplivom sodili med pomembnejše v takratnem 'balkanskem delu' avstrijskega cesarstva.
Srbskega Vuka Karadžića navdušuje srbsko ljudsko blago, s hčerjo Mino, sicer slikarko, pa išče srednjeveški zapis v obliki svitka, ki ima velik pomen za prihodnost držav na Balkanu. Tam je tudi jezikoslovec Jernej Kopitar, ki si prizadeva tudi v slovenščino uvesti načelo 'piši kot govoriš'. Čop in Prešeren pa se z njim kot državnim cenzorjem prepirata okrog njegovih cenzorskih prijemov v zvezi s Kranjsko čbelico in Prešernovimi pesmimi v njej. Odpotujemo tudi v Ljubljano, kjer zaradi Čopove neodločnosti ne pride do konkretnejšega razmerja med njim in vdovo Antonijo pl. Höffern, ki potem odpotuje za bratom misijonarjem Barago v Ameriko. Čop, kot vemo, utone v Savi.
V zgodbi se prepletajo zgodovinska dejstva s takrat zelo aktualno tako imenovano 'črkarsko pravdo' v prvi vrsti, ne manjka pa tudi domišljijskih posegov avtorja, najbolj je izpostavljen odnos med slikarko Mino Karadžić in portretirancem Francetom Prešernom. Ivo Svetina je napisal čudovito besedilo, ki nas popelje v šolske dni, ko smo se učili o tem, kako je nastajala slovenščina. Ne manjka duhovitosti in igrivosti med glavnimi protagonisti. Posebno ljube so scene med Karadžićem (igra ga Ivan Bekjarev), Jernejem Kopitarjem (Peter Musevski), Matijo Čopom (Borut Veselko) in Francetom Prešernom (Jure Ivanušič), ljubezensko intimni ali pa očetovsko pokroviteljski pa so odnosi omenjenih z obema igralkama - Mino Karadžić (Aleksandra Balmazović) in Antonijo pl. Höffern (Vesna Pernarčič). Režiserka Barbara Novakovič Kolenc, postavila je tudi domiselno in času zgodbe dovolj prepričljivo sceno, je besedilo predstavila v okrog dvajsetih slikah, ki se skozi predstavo vrstijo kot nekakšne filmske sekvence.
A ne le nostalgičnost s ščepci domišljije, predstava vsebuje tudi aluzijo na aktualno stanje odnosov med 'balkanskimi narodi', ki so bili nekoč združeni pod zastavo dvoglavega orla. Le besednjak je drugačen. Angleško besedo »junction« Slovenci razumemo drugače kot Hrvati. Odločitev pa bo padla v angleščini, seveda.
povezava
DNEVNIK, 26. januar 2015, Nika Leskovšek
Likovno pregnetanje jezika
Pretekli petek so v kranjskem gledališču premierno odigrali koprodukcijsko predstavo ABC oder Krieg, za promocijo zabeljeno s Prešernovim cinizmom: ali bi bila »kasha« bolj »okusssna« v primerjavi s »kašo«? Dokumentarna fikcija Iva Svetine o vlačenju jezika in umetnosti skozi »črkarsko zdraho« se dogaja na Dunaju leta 1834. Zapis, ki ga berete, se sicer navezuje na gostovanje predstave v Mestnem gledališču Ptuj, a to tokrat ne bi smel biti problem: uprizoritev namreč čaka še srbska premiera in nato še ljubljanska (v Cankarjevem domu). Precej različnih odrov torej. Poleg tega se ta koprodukcijsko številčna naveza dogaja v času obhajanja dvajsetletnice zavoda Muzeum.
Koprodukcijska predstava ABC oder Krieg v režiji Barbare Novakovič Kolenc v svoji obdelavi »črkarske zdrahe« ostaja ukleščena med poudarjeno literarnost besedila in goloto estetiziranosti podob.
Nežno lebdeča in estetsko lepa predstava z značilno (skoraj slikarsko) podobo režiserke Barbare Novakovič Kolenc (ki je tudi scenografka) torej nosi tudi močan govorni pečat. Njena tema je navsezadnje jezik, pravzaprav mitološka konstrukcija, ki se skriva za zgodovino gradnje jezika in ga lomi na silnicah moči. Odrski jezik je tokrat grajen primarno z asociativnimi vizualnimi nanosi - gre bolj za gledališče podob -, ki učinkujejo subtilno in na paralelni ravni gledalca peljejo med povezavami v besedilu. Manj se posega v notranji ustroj, tako rekoč drobovje predstave, s praktičnimi mizanscenskimi rešitvami - gledališče torej ostaja ukleščeno med dva protagonista: poezijo (literaturo) in slikarstvo.
Skozi sceno iz knjig v različnih potencialih in oblikah (gre za prave umetelne papirnate skulpture), od še nepopisanih listov papirja do zgodovinskih dokumentov, kjer piše vse črno na belem, se s prižganimi svečniki nevarno prebijajo igralci (nahajamo se vendar v romantiki kot literarnem obdobju), na ozadju pa sodobna videoprojekcija. Podobnih vizualnih »kontradikcij«, ki »pro forma« ustvarjajo tenzijo, je precej. »Papirnati stebri« pomenljivo učinkujejo tako s »težo« temeljnih narodovih gradnikov (jezika) kot tudi z nebesno presežno »lahkostjo« (umetnost/poezija). Tu so še projekcije (spet) prižganih svečnikov, ptic iz papirja in tudi vode - asociacija na Savo morda, ugibam, v kateri utone Čop, ali na neusahljivo žejo Mine Karadžić (Aleksandra Balmazović), ki umira za kolero. Protagonisti »abecedne vojne« so sicer sami velikani iz (slovenske) zgodovine: Jernej Kopitar (Peter Musevski), policaj slovenskega jezikoslovja in neusmiljeni cenzor poezije Franceta Prešerna (tega igra Jure Ivanušič), pa cincavi Prešernov prijatelj Matija Čop (Borut Veselko); tu je še nepogrešljivi Ivan Bekjarev iz Srbije kot skrivnostni in sumljivi Vuk Karadžić s svojo hčerko.
Nahajamo se torej na eni rizičnih točk v normiranju slovenske pisave (razcep med panslavizmom, ilirizmom in avstroslavizmom), ki terja opredelitev - ta ni niti politično niti versko neodvisna. A v uprizoritvi je celo v najboljšem finalnem soočenju štirih glavnih mož vse premalo karakterne obarvanosti in žolčne medosebne konfrontacije pogledov. Mina Karadžić, denimo, je s svojim portretirancem, Francetom Prešernom (to je fiktivni del zgodbe!), postavljena kar v okvir klišejskih romantičnih poz in vzdihljajev. Predstava o boju za jezik (in tudi umetnost) se sicer sestavi v boju za življenje (smrt Mine in Čopa), celota pa učinkuje precej papirnato.
Besedilo se poučno in eruditsko ustavlja ob vseh obširnih faktih, zahtevnih povezavah in teoretskih razlagah - prostora za daljšo analizo teksta žal tu ni, zaželeno pa je vsebinsko predznanje, saj je vanj vpeljana celo indijanska slovnica -, ne zdi pa se kot najbolj hvaležen material za živo in otipljivo igralsko poistovetenje; morda celo bolje učinkuje na papirju oziroma ob branju. Predvsem pa prevladuje občutek, da je bilo časa za sam študij predstave, gnetenje materiala in posvojitev besedila - kakor tudi distanco do njega - preprosto premalo. Davek zahtevne mednarodne koprodukcije ali nalezljiva bolezen gledališča v času kapitalizma?
povezava
DELO, 23.01.2015, Matej Bogataj
Ocenjujemo: ABC oder Krieg (Quasi una fantasia)
Ivo Svetina. Režija: Barbara Novakovič Kolenc. Prešernovo gledališče Kranj
Svetinovo besedilo se osredotoči na živahno dunajsko vrvenje, ko gresta k presvetlemu cenzorju Kopitarju Prešeren in Čop izpogajat Kranjsko Čbelico, tam založene rokopise iščeta Vuk Karadžić in hči Mina, in se možaki zapletejo v resne polemike o pravopisu, številu črk za glas in možnosti prenosa zapovedi 'piši, kot govoriš' na slovenščino. Mina se med portretiranjem Franceta mehča ob njegovih recitacijah, izbruhne kolera, ki jo pobere, Čop, ki ga nekajkrat vidimo v družbi z vdovo Antonijo, sicer sestro misijonarja Barage, pa skonča v Savi.
Svetinovo besedilo se drži zgodovinskih dejstev, pri karakterizaciji in pomenu polemike, s tem se uvršča blizu literariziranim biografijam in ob bok serijam in dramam o Prešernu ali Trubarju,Ź torej je narodotvorno in didaktično.
Za razliko od nekaterih prejšnjih besedil, recimo o Lautréamontu ali Hölderlinu, 'fantazija' o črkarski pravdi nima tako bohotnih pesniških vložkov in je bolj prizemljena, realna, bolj pripeta na zgodovino, poučna, manj prikaz genija in njegovih notranjih viharjev, več je vihranja v polemikah. Obračuna s Kopitarjevo tezo o nezadostni kondiciji narodovi za pravo romantično pesništvo, z njegovimi preferencami glede ljudskega slovstva in zbiranja narodove zakladnice.
Zgodovina, še ena od (pred)zgodb, tako ne dopušča drugačnih, bolj dramatičnih razpletov; nov je prikaz Čopovega sentimentalnega ozadja, rokopis, ki ga Vuk išče in najde, ni prelomen za razumevanje balkanske zgodovine in srbske vloge v njej, v uprizoritvi izpade tudi končni dokaz Čopove in Prešernove zmage, namreč recitacija Baragove sestre v indijanščini, saj k neznanemu in rajsko neomadeževanemu jeziku pristopi drugače od cenzorja: slovničarstvo s tem izgubi proti poeziji, črkoznanstvo proti intuiciji.
Režija in scenografija Barbare Novakovič Kolenc ob dramaturški podpori Jane Pavlič postavi dogajanje v stiliziran prostor, v knjižnico, kjer visijo s stropa izstrižki iz knjig in odprti rokopisi, na zadnjo steno je projiciran video, ki pa deluje bolj kot ne dekorativno, nesugestivno.
V cesarsko knjižnico postavi historično kostumirane protagoniste, prispevek Alana Hranitelja: Jure Ivanušič je stasiti Prešeren, res sicer proti koncu s pištolo v roki, pa vendar ves mogočen in šarmanten, Mina je Aleksandra Balmazović, krhka in občutljiva v svojem prebujenem sentimentu, Karadžić je Ivan Bekjarev, že kot pojava ready made, kot vzet iz kakšne učbeniške reprodukcije, reklama za srbsko epiko v podobi in zvenu, za Čopa, da bi razumeli njegove osebne neuspehe, si Borut Veselko omisli jecljanje, posebej pred simpatijo in v zapletenih argumentih, da bi poudaril njegovo nespretnost nasproti Kopitarju, in tega odigra Peter Musevski kot pragmatičnega, ne ravno najbolj fleksibilnega možaka, ki sledi svoji viziji, predvsem pa črki zakona in prepričanju, da najprej slovnica, potem morda že kdaj tudi poezija. Vesna Pernarčič je rahlo skrivnostna Baragova sestra.
Predstava je zgodovinski kroki, obdelan okrušek nacionalne in jezikoslovne zgodovine, v tem pogledu pregledna in poučna, hkrati pa tudi povezovalna, s pogledom proti Dunaju kot eni od prejšnjih metropol in kraju živahnega prerekanja o različnih pogledih na razvoj mišljenja, slovnice, pisave in pesništva.
povezava
DELO, 07.02.2015, Vesna Milek
Drama ABC oder Krieg ali vojna črk
Drama Iva Svetine o črkarski pravdi po premieri v Prešernovem gledališču v Kranju doživela še premiero v Beogradu, 10. februarja pa prihaja na oder Cankarjevega doma.
Nekaj je v zraku. Nekaj, kar je bilo morda v zraku v 19. stoletju, le da se dogaja drugače. Kot da smo intuitivno začutili, da moramo v procesih globalizacije, taljenja kultur znova pogledati vase, se obrniti k jeziku kot nečemu, kar nam daje identiteto, kar nam ravna hrbtenico.
V Drami uprizorjena Buljanova/Handkejeva drama Še vedno vihar, Angel pozabe Maje Haderlap v režiji Igorja Pisona, nazadnje Levstikov Tugomer v režiji Diega de Bree, ki je segel najdlje nazaj v formiranje narodne identitete in samozavesti. Zdaj se je vprašanja jezika in nacionalne identitete lotila še režiserka Barbara Novaković Kolenc, ki je v koprodukciji Muzeuma, Prešernovega gledališča Kranj in Cankarjevega doma postavila na oder dramo ABC oder Krieg (Quasi una fantasia).Drama, ki jo napisal pesnik, dramatik in še sveži predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina, je postavljena v 19. stoletje na Dunaj, v čas, ko so se tam srečevali jezikoslovec in državni cenzor Jernej Kopitar, France Prešeren, Matija Čop in reformator srbskega jezika Vuk Stefanović Karadžić - čas tako imenovane črkarske pravde, v kateri sta se dokončno oblikovala tako srbski kot slovenski jezik, kakršna poznamo danes.
Rojstvo jezika
Za vse je kriva Aleksandra Balmazović, se je nasmehnila režiserka Barbara Novaković Kolenc. Ideja je vzniknila med dolgimi pogovori z Aleksandrinim nekdanjim profesorjem za igro na beograjski Akademiji, srbskim igralcem Ivanom Bekjarevom, ko sta razpravljala o ključni vlogi Jerneja Kopitarja pri delu Vuka Karadžića. »O skupnem projektu sva razmišljala že zadnjih deset let; a kot da se je nekega junijskega dne lani na Bledu ideja dokončno izluščila,« je rekla Aleksandra. Vprašala sta se, zakaj ne bi naredili drame o obdobju, ki je bilo tako ključno za oba naroda? Zakaj ne bi ustvarili srbsko-slovenske gledališke koprodukcije in z zgodovinskim šivom povezali 'uradnega' rojstva dveh jezikov? Ključni akterji, tako srbskega kot slovenskega jezika v prvi polovici 19. stoletja, so se namreč srečevali na Dunaju, v omenjeni knjižnici, na dunajskih plesih, v kavarnah.
»Slovenci imamo mogočen mit o Prešernu, prav tako Srbi o Vuku Karadžiću. Mi smo hoteli ti že skoraj mitološki bitji demistificirati in ju osvetliti še z drugega zornega kota,« je rekla Aleksandra Balmazović.
Režiserka je takoj poklicala Iva Svetino in ga zaprosila, naj se tudi sam »zakoplje v arhive in napiše dramo o 'rojstvu jezika'«. Čeprav njeno gledališče Muzeum že z imenom asociira na arhive, muzej, tudi tema jezika ni nič neobičajnega, pravi. »Od nekdaj v meni obstaja fascinacija s srednjim vekom, skriptorijem, s pisarjem, ki zapisuje, s pisateljem, ki je v kreativnem domišljijskem procesu.« Tako se Muzeum že od začetka ukvarja z jezikom, s pisavo, s črko. Že pri prvem projektu Muzeuma Čriček v pesti se na koncu od zgoraj na oder usujejo črke. Uvodna slika predstave je bil svitek papirja, navit na lesen ročaj, ki se odvija v neskončnost. Čisto slučajno se ta svitek pojavi v drami Iva Svetine in takrat smo se spomnili, da smo iz naše prve predstave shranili nekaj svitkov, eden od njih je zdaj v tej novi predstavi.
Morda je za »našo režiserko konceptualistko«, kot Novakovićevo šaljivo kliče Bekjarev, bolj nenavadna dokaj klasična struktura drame, ki jo razbije s sodobnimi gledališkimi prijemi; z dovršeno scenografijo, skrbno izdelano kostumografijo Alana Hranitelja, igro svetlobe in glasbo Davorja Hercega.
Ko nam je Barbara Novaković prenesla idejo o predstavi, smo imeli program za naslednje leto že začrtan, je rekla direktorica gledališča Mirjam Drnovšček. A ko smo videli besedilo, ne nazadnje smo Prešernovo gledališče, smo ga uvrstili v program. Tudi vsi trije igralci so kljub zasedenosti z veseljem zagrizli v snov, pravi Drnovščkova, ki poudarja izjemno uspešno sezono, številna gostovanja in kar deset nagrad, ki jih je dobilo Prešernovo gledališče.
Sobotno popoldne je, vaja pred beograjsko premiero, z igralci stojimo na dvorišču pred službenim vhodom v gledališče Madlenianum. Opera & Theatre Madlenianum je zasebni projekt ljubiteljice umetnosti Madeleine Zepter (po rodu pol Slovenka), ki je poleg evropske literarne nagrade z njenim imenom (med drugim jo je prejela Brina Svit) ustanovila prvo zasebno operno in gledališko hišo v Evropi, v katero naj bi po nekaterih informacijah podjetnica, mecenka in zbirateljica umetnin vložila več kot dvajset milijonov evrov. Z opernimi produkcijami so v zadnjih petnajstih letih gostovali po vsem svetu.
Aleksandra Balmazović ter profesor in gledališki in filmski igralec Ivan Bekjarev sta nekaj dni pred tem opravila promocijski pohod po televizijskih, radijskih in časopisnih hišah. »Dva dni vseskozi govorim o Vuku Karadžiću in zdaj naj si nadenem kostum in stopim v Vukovo kožo,« je zaigrano dramatično zavzdihnil Bekjarev in zavil z očmi, nato pa pomežiknil svoji nekdanji študentki. Bekjarev je v gledališču ustvaril vsaj šestdeset velikih vlog, prav letos zaznamuje petdeseto obletnico svojega dela, na oder je stopil že kot deček. Peter Musevski in Jure Ivanušič, Kopitar in Prešeren, lučaj stran vadita njun dialog. Musevski kot samozavestni, samovšečni Kopitar bo to predstavo prvič odigral pol v slovenščini, pol v srbščini, Aleksandra kot Mina Karadžić bo prvič celoten tekst odigrala v srbščini. V zraku je pričakovanje, počutim se, kot da je to prva premiera, pravi režiserka.
Vstop v Dvorno knjižnico na Dunaju
Pred operno in gledališko hišo Madlenianum v beograjskem Zemunu se ob pol osmih zbira premiersko občinstvo. Sobota zvečer je, ulice niso polne tako kot v središču mesta, okrog vogalov zavija melanholija, kot bi te hotela zvabiti v čas Avstro-Ogrske, zemunska arhitektura še stopnjuje atmosfero.
V leto 1833, 1834 vstopamo skozi kostume Alana Hranitelja in skozi scenografijo Barbare Novaković Kolenc, ki z visečimi ostrižki knjig ustvarja ambient knjižnice iz časa Ecovega romana Ime rože, katere koli knjižnice, kjer počivajo starodavne knjige. Tokrat je to Dvorna knjižnica na Dunaju, v kateri jezikoslovec Vuk Karadžić ob pomoči svoje hčerke, slikarke Mine Karadžić, išče dragoceno knjigo, dnevnik velikega vezirja Kara Mustafa, ki je leta 1683 s turško vojsko oblegal Dunaj, ker naj bi se mu skozi ta dnevnik razkrila nova podoba srbske zgodovine.
Tako Musevski, ki ima kot Kopitar za to priložnost z Vukom, torej z Bekjarevom, dialog v srbščini, kot pretresljivi monolog Aleksandre Balmazović požanjejo aplavz na odprti sceni, Veselko, Ivanušić in Pernarčič govorijo v slovenščini, in gledalci se, očitno nevajeni, morajo zadovoljiti z napisi visoko nad odrom.
Jure Ivanušič je pokončen, vitalen France Prešeren, ki ohranja nadih romantike in skrivnostnosti. Med procesom sestavljanja vloge je brskal po vseh mogočih materialih, po knjigi Prešernove hčerke Ernestine, ki je odraščala pri rejnikih in očeta videvala samo v določenem obdobju, pa do Sile spomina, kjer o Prešernu govorijo njegovi sodobniki. Tudi Ivanušiča Prešeren spremlja že dlje časa; med drugim je na oder postavil Prešeren kabaret, v katerem je uglasbil nekaj njegovih pesmi, tudi Urško in povodnega moža.
»Tisto, kar me je med študijem vloge presenetilo, je, da se mi je pokazal drugačen Prešeren, kot ga imamo v kolektivni zavesti,« je rekel Ivanušič po predstavi. Prešeren je nosil kapo s šiltom. Bil je zagorel, vesel človek, z malo manjšimi očmi, kot jih poznamo iz njegovega najbolj znanega portreta, dokaj čeden, srednje višine, šele v zadnjih letih naj bi se precej zredil. Govoril je zadržano, a premišljeno; pred vsakim stavkom naj bi se nekaj časa odhrkaval. Sodobniki so potrdili njegovo pregovorno radodarnost in velikodušnost, niso pa omenjali pijančevanja, pravi Ivanušič. »Več kot očitno je, da je Janez Bleiweis favoriziral Koseskega; zanj je bila umetnost namenjena predvsem bujenju narodne zavesti, najverjetneje je prav on pripomogel k podobi Prešerna kot sicer romantičnega, a boemskega in zapitega poeta. Menda je spil do pol litra vina na dan, in še to samo zvečer. Tudi Ana Jelovškova je svoji hčerki rekla, da je bil morda zares pijan samo dvakrat,« se je nasmehnil Ivanušič.
Posoda tvojega imena
V drami lahko tako sledimo najmanj dvema linijama; ljubezni do jezika in ljubezni do ženske, lahko rečemo tudi do muze, pove Svetina. Mina Karadžić, slikarka, hčerka mogočnega jezikoslovca, je v domišljiji Iva Svetine postala utelešenje vseh muz, tudi Prešernove Julije. »Zato tudi podnaslov drame Quasi una fantasia,« pravi Barbara Novaković Kolenc; to je termin iz glasbene teorije, po katerem je Adorno napisal celo knjigo.
Aleksandra Balmazović je vstopila v lik Mine Karadžić, ki v drami slika Prešernov portret in se skozi odkrivanje potez njegovega obraza zaljubi vanj in v njegovo poezijo. Sploh ko ji Ivanušić kot Prešeren v romantičnem prizoru šepeta verze Pesem moja je posoda tvojega imena, mojega srca gospóda, tvojega imena ... V dvorani je zavladala nekakšna zamaknjenost, popolna tišina, kot bi srbsko občinstvo ne glede na jezik začutilo moč poezije. Resnična Mina, sicer izjemna slikarka in pesnica, se nikoli ni srečala s Prešernom, pravi Balmazovićeva, zato pa zgodovina beleži njeno romanco s srbskim pesnikom Brankom Radičevićem. Vuk Karadžić je kot patriarhalni srbski oče nasprotoval zvezi s poetom, tako kot v drami nasprotuje njeni zvezi s Prešernom, ki ostane abstraktna, poetična.
Zanimiva je tudi vzporedna zgodba, ki ima morda premalo prostora, da bi se razcvetela: ljubezenska zgodba med sestro misijonarja Friderika Barage Antonijo pl. Höffern in Matijo Čopom. »Ko sem začela raziskovati Antonijino življenje, me je večkrat prešinilo, da bi si tako izjemna ženska, s takšno nenavadno usodo, pravzaprav zaslužila svojo dramo,« je po premieri rekla igralka Vesna Pernarčič, ki je upodobila žensko svobodnega duha, ki po moževi smrti začne romantično razmerje s Čopom; ko Čop utone v Savi, se strta odloči, da se odpravi čez morje, v neznani svet, in se v Severni Ameriki pridruži bratu, misijonarju Ireneju Frideriku Baragi, ki tam Indijance iz plemena Očipvejce uči Kristusove vere in zapisuje njihov jezik, slovnico.
Skupni imenovalec vseh treh linij zgodbe je jezik.
Jezik
»Morda se zdi, da je tako imenovana abecedna vojna ali črkarska pravda stvar preteklosti, saj se je dogaja pred stoosemdesetimi leti,« je dejal Svetina - in vendar se danes v luči globalizacije zdi bolj aktualna kot kdaj prej. »Res je, da je o tem jezikovno abecednem sporu Prešeren največ povedal v svojih pesmih 'Al prav se piše kaša ali kasha' in 'Apel podobo na ogled postavi', v katerih nasprotuje novotarijam, ki jih s podporo Jerneja Kopitarja, vrhovnega razsodnika v jezikovnih zadevah, uvajata Metelko in Dajnko po načelu 'piši tako, kot govoriš',« razlaga Svetina. Jernej Kopitar kot najvplivnejši slovenski intelektualec tistega časa, neposredno podrejen Metternichu, je bil pristojen za slovanske jezike, ki so se morali osvoboditi ruske prevlade oziroma vplivov starocerkvene slovanščine ter s tem prevlade Rusije in pravoslavja. Ne nazadnje je šlo za spopad, za »vojno« med zahodom in vzhodom, med katolištvom in pravoslavjem; za spopad Avstrije z Rusijo. Znotraj teh procesov pa je potekalo formiranje in normiranje posameznih slovanskih jezikov kot samostojnih jezikov.
***
Po predstavi se je v preddverju gledališča trlo povabljenih gostov, beograjski umetniki, novinarji, televizijski voditelji in kritiki, pa tudi predsednica Slovenskega poslovnega kluba Danijela Fisakov, Srđan in Melina Koljević, režisersko-scenaristični par, tam je bil skladatelj Zoran Simjanović (Efolmi Emirja Kusturice), režiserka in direktorica Drame v Madlenianumu Ana Radivojević Zdravković in številni drugi.
»Čudovita predstava! Začarali so me predvsem glasba, scenografija, dialogi in seveda igralci,« je dejala začasna odpravnica poslov na veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, mag. Mateja Norčič Štamcar, ki je pred začetkom predstave nagovorila občinstvo. »Poleg aktualnega vprašanja o formiranju jezika je v drami opazna nota tudi o tem, kako Slovenci s težavo prenesemo izjemne posameznike, napredne misli in ideje, ljudi, ki znajo pogledati čez obzorja, kot je znal Prešeren. V tem smislu tisti čas ni tako različen od današnjega,« se je nasmehnila in dodala, da v Srbiji čuti težnjo po kulturnem povezovanju s Slovenijo in da je ponosna, da je prav v Srbiji največji lektorat slovenskega jezika na svetu; na semester se vpiše tudi 500 študentov na leto.
»Pomembna predstava, ki o ključnih vprašanjih govori s toplino in človečnostjo,« je dejala Dajana ?edović, direktorica centra za kulturo Vuk Karadžić v Tršiću. »Ob 82. obletnici Vukovega saborja, najstarejše kulturne manifestacije v Srbiji, bodo v Tršiću, Karadžićevem rojstnem mestu, odprli razstavo z naslovom Vuk in Kopitar, tam bodo odkrili tudi spominsko ploščo, posvečeno Jerneju Kopitarju; dogodek pa bo odprla prav predstava ABC oder Krieg,« je dejala Đedovićeva in dodala, da bodo nanjo povabljeni vsi najvišji predstavniki kulture in politike, tudi slovenska ministrica za kulturo. »Res upamo, da bo to začetek lepega sodelovanja, ki ponuja nove možnosti za kulturno sodelovanje med Slovenijo in Srbijo.«
Popremierna zabava se je nadaljevala v bližnji tipični zemunski »kafani«, kjer je znova vzplamtela debata o jeziku.
»Gotovo se strinjam, da je preizpraševanje o pomenu jezika, sploh v luči globalizma, bolj aktualno kot kdaj prej. Vi Slovenci ste pred leti vstopili v Evropo in morda se vam zdaj zgodil bumerang, ko se morate spet vrniti k svojemu jeziku, k svoji identiteti, da bi preživeli. Pri nas je zgodba ravno nasprotna. Mi si želimo čim prej v Evropo, pa se mi zdi, da bi se določeni ljudje z veseljem odrekli srbski identiteti in jeziku,« je dejala Dajana Đedović.
Da je predstava s svojo tematiko aktualna bolj kot kdajkoli, tako v Sloveniji kot v Srbiji pa tudi širše, se je strinjala tudi vodilna beograjska scenaristka in profesorica radijske režije Melina Koljević (nagrajeni filmi, kot so Past, Krogi): »Mislim, da je ta umetno vzpostavljena dilema, ali naj se nacionalna identiteta oblikuje bolj s povezovanjem s kulturo ljudske tradicije ali s povezovanjem s kulturnimi tokovi zahodne Evrope, pravzaprav lažna. Vsak evropski narod, tudi naš, je potreboval eno in drugo plat. Torej na eni strani Prešernove sonete in vse, kar nas povezuje s tokovi evropske kulturne zgodovine, na drugi pa bogastvo in izjemnost občutij, ki se skrivajo v zakladnici naroda, kar sta zagovarjala Karadžić in Kopitar.«
»Kopitar je znanstvenik, ki preučuje jezik, Prešeren je poet, ki jezik uporablja in formira, in osnovna dilema te črkarske pravde je - ali je slovenščina jezik kmetov, ali naj se razvije v samostojen knjižni jezik,« je dejal Veselko, ki je ustvaril lik Matije Čop, jecljavega, sicer strastnega, a v ljubezni zadržanega, sramežljivega intelektualca. »Zanimivo, da so se v Walesu v istem času odločili, da je za potrebe znanosti bolj primerna angleščina; takrat je 80 odstotkov Valižanov govorilo velščino, danes jih ta jezik pozna samo še petnajst odstotkov. Če bi se v tistem času slovenski intelektualci odločili, da je bolj primeren jezik nemščina in da je slovenščina samo pojav, predmet za raziskovanje jezikoslovcev, bi verjetno tukaj v Sloveniji danes govorili samo nemško,« razlaga Veselko.
Mojstrstvo ni umreti, mojstrstvo je preživeti
Vse bolj strastno omizje je načelo vprašanje o posebnostih obeh jezikov, o vdoru angleščine, in kaj to pomeni za oba jezika, o živosti jezika. Ivanušić je povedal anekdoto, kako se je v Mehiki zapletel v debato o jezikih in kako je nenadoma, na tisoče kilometrov stran od doma, skozi presenečene oči tujcev doživel izjemnost dvojine, ki jo ima slovenščina.
Ivo Svetina, ki je dan preživel na sestanku s srbskimi pisatelji in predsednikom srbskega pena, se je pridružil Bekjarevu in Musevskemu. Načeli so vprašanje srbske pregovorne samozavesti in čvrste nacionalne identitete ter »slovenske spet pregovorne nesamozavesti«. »Pravzaprav nesamozavest, povezana z našim jezikom in identiteto pri Slovencih, ni nov pojav, saj obstaja že od Tugomerja dalje,« je povzel Veselko. »Zakaj bi bilo to nekaj a priori slabega? Temu lahko rečemo značaj nekega naroda, ki pa mu je s to lastnostjo uspelo preživeti. Torej to ni nujno slaba lastnost, čeprav jo večina ljudi vidi kot tako. Vprašanje je samo, kako to orodje uporabiti čim bolj konstruktivno? To sramežljivost, sklanjanje glav. Morda smo preživeli ravno zaradi tega. Mrtvi junaki smo lahko vsak čas. Mojstrstvo ni umreti, ampak preživeti. Vsak narod lahko umre. Preživeti kot majhen narod je pa težko.«
povezava
NAJAVE-TISKOVNA KONFERENCA
GORENJSKI GLAS
MGML
STA
STA
SIOL
SIGLEDAL
21.COM
NAJAVE-PREMIERA
STA
GORENJSKI GLAS
RTV SLO KULTURA
DNEVNIK
DELO
ARS 3. program na 4:28 min
RTV SLO - oddaja OSMI DAN govorci: Ivo Svetina (avtor predstave), Jure Ivanušič (France Prešern) in Mirjam Drnovšček, direktorica PGK
VEČER
SIOL.NET
SIGLEDAL
SIGLEDAL
SIGLEDAL
BUKLA
MEDNARODNO
Jernej Kopitar dobi spominsko ploščo v Srbiji
NAJAVE-MEDNARODNO
DANAS.RS
BLIC ONLINE
CULTURE CORNER
EKAPIJA
POLITIKA
BETA INFO
MREŽA
PRESS RS
AKTER
GRAD TEATAR BUDVA
MONTENEGRINA
RADIO TV CRNE GORE
BLIC RS
NOVOSTI
KURIR.RS
ABC spetna stran
povezava na spletno stran kooproducenta Prešernovo gledališče Kranj
povezava na spletno stran kooproducenta CD
povezava na spletno stran koproducenta Opera&Teathre Madlenianum, Zemun
MARKETING MAGAZINE
Abecedna vojna v podobi Maje Gspan
