Kaja Kraner, Neodvisni
Podobe naravnega reda

Daliborka Podboj, Parada plesa, marec 2023

V okviru spremljevalnega programa letošnje 38. Zimske plesne šole v Mariboru je bila na odru Lutkovnega gledališča Maribor (LGM) 4. februarja uprizorjena plesna predstava Barbare Novakovič (režija, vizualna podoba, gib) Alegorije mesecev – atributi (2022), kjer se je predstavil dobro uigran ustvarjalni in plesni par: Beno Novak in Kristýna Šajtošová (soustvarjanje, ples). Predstava je del trilogije Alegorije, 2022–2025, nastala pa v produkciji zavoda Museum in v sodelovanju s Centom kulture Španski borci, uprizoritev v Mariboru pa v organizaciji Platforma pred Platformo, Zavod Moja Kreacija in v sodelovanju z 38. ZPŠ JSKD Maribor. O sami predstavi zapišejo, da se je koncept letnih časov začel zaradi podnebnih sprememb, tudi je v središču dogajanja telo, posamezni meseci pa zastopani na odru s podobami iz aktivnega prazničnega ali delovnega cikla ter s personifikacijo tipov mesecev iz serije literarnih in likovnih podob.

Na sredi odra se takoj uzre osvetljeno belo podlago, pravokoten podij, na katerega skušata sočasno stopiti On in Ona, vendar vsak na svoji strani podlage. Prvi vstopni gibi, sicer na začetku upočasnjeni, so slikovito oblikovani kot vizija teka v štartu. Ko pa stopita na belino, in to na skrajnem koncu odra, zakorakata, kot bi premagovala nekaj, kar prekriva njuna tla pod nogami, seveda očem nevidno. Korakata paralelno in sinhrono v strogi ravni črti, nato sledijo pravokotne smeri in se koraki ciklično ponavljajo. Dobi se vtis, da ves čas korakata, tečeta in lovita svoj čas. Ko luči povsem osvetlijo sceno, se na zadnji steni opazi dolg in ozek (zlati) trak mnogih paralelnih ter pravokotnih črtic; možno polje razdeljeno na neštete miniaturne gredice ali pač ciklične poti letnih časov in njih ozvezdij; sicer pa scenska filigranska sestavljanka iz lesenega paličevja (izdelava scenskega elementa: Marko Udvanc). V svojem duetu On in Ona gibko prepletata poti svojega vsakdana v smislu različnih situacij in vrtincev, ki ju nosijo, tudi odnesejo izven ustaljene pravokotne zamejitve, celo do samega roba odra. Je ples viharjev in dvigov, ko je On Njen nosilec in zaščitnik, Ona pa sugestivna v svoji ženski poetiki miline; še posebej ko z velikim sitom v roki seje magijo novega, medtem ko jo On vzneseno opazuje. Akterja sta odeta v barvno toplino svetlih tonov: bež, rjave, modre, barvni toni narave se kar zlivajo z zvočnim glasbenim ambientom, ki ga duet še slišno krepi s koraki ter telesnimi šumi (zvočna podoba: Gal Škrjanec Skaberne). Plesni poetiki in energiji dueta se sledi kot življenjskemu popotovanju dveh soustvarjalcev energije bivanja ‘tu spodaj’ in v odsevu tistega ‘tam zgoraj’ ali zvezdnih cikličnih obtokov. Na plesnem podiju se vrstijo dvigi, poleti, tudi vrtinci vzgona, kar gibke prispodobe želja Zemljanov, ki svoje poglede večno usmerjajo proti vremenski, nebeški modrini, še posebej v nenehnem pričakovanju svoje rodovitne žetve, mesečnih atributov leta; o alegorijah ali spremembah pa verjetno v nadaljevanju napovedane trilogije.

Tematika letnih časov in obstoječih vremenskih sprememb je gotovo (pre)obširna, sicer režijsko strnjena v gibek likovni izris skoraj enourne predstave: Alegorija mesecev – atributi, ki v duetu in izvedbi dveh odličnih soustvarjalcev ter plesalcev zariše predvsem v novo svežino gibkih zaznav, v abstraktno prispodobo bivanja in minevanja v krogotoku časa.