Zavod Muzeum s predstavo Čas nežnosti kot delom širšega sklopa projektov obeležuje jubilejnih 25 let, kar je časovno obdobje, ki presega starost avtorice refleksije. Odmevi četrtstoletnega ustvarjalnega opusa so v predstavi tako gradniki brez oprijemljivih in neposrednih referenc ali spominov, a prav v tem ponujajo prostor za neobremenjen pogled na koreografski jezik, ki je nesporno oblikovan skozi zgodovino ustvarjalnih odločitev in izkušenj koreografinje Barbare Novakovič.

Februarska premierna uprizoritev predstave Čas nežnosti se je odvila preko vnaprej posnetega videoposnetka, v omejenem časovnem terminu dostopnega na spletni platformi Vimeo, medtem ko je bila koreografija izvirno izvedena na odru Centra kulture Španski borci. Sam medij in zanj značilno kadriranje, kjer široki plan zaobjame celoten oder in kvader splošči v dvodimenzionalni pravokotnik, meje tega okvirja enači tudi z mejami našega pogleda. Poudarek na prostorskem elementu, ki tu sledi prevodu med različnima medijema, uprizoritvenimi umetnostmi in video formatom, je dodatno podčrtan v koreografskem jeziku predstave. V ospredju je koreografija dihotomij, ki s premišljeno, a minimalistično kompozicijo prepleta gib, predmetnost in prostorskost. Namesto čiste praznine je oder pomensko zaznačen z nekaj izbranimi rekviziti iz vsakdanjega življenja; mizo, stoloma, stopniščem, ki s svojo razporeditvijo na različne predele (spredaj/zadaj, v levi polovici) oder razčlenijo v manjše podprostore. Izrazita geometrija ravnih in ostrih linij predmetov, ki so izčiščeni tudi v izbiri bodisi bele bodisi črne barve, se zmehča ob stiku s plesalkama Ano Kolenc in Matejo Rebolj. S sedenjem ali naslanjanjem na mizo poudarita kopico možnih pomenov in asociacij, ki jih ta nosi s seboj s svojo dolgo odrsko zgodovino, začenši s kanoniziranim delom Kurta Joosa Zelena miza. Miza kot prostor komunikacije, kjer se v Času nežnosti srečata Kolenc in Rebolj, da sta tam najprej skupaj, druga ob drugi, druga nasproti drugi, kar je eden izmed dveh kompozicijskih motivov predstave. Tako kot scenografija se tudi kostumografija giba v dihotomiji črnine in beline - Ana Kolenc v ohlapnejši bež obleki, medtem ko je Mateja Rebolj oblečena v črnino, in je še ena izmed ravni, ki ustvarja prostor razlik.

Prav sopostavitev dveh kvalitet poudari kontrastne razlike med njima, saj je ena vzpostavljena skozi odnos razlikovanja do druge. Koreografija giba se znotraj tega principa giblje tako, da izkorišča kvaliteto gibanja obeh plesalk, dodatno pa ga podkrepljuje z izborom glasbe. Zvočna podlaga oscilira med klasično glasbo Josepha Haydna, ki ustvarja lahkotnejšo in vedrejšo atmosfero, in sodobno instrumentalno kompozicijo Gala Škrjanca Skaberneta težjih, resnejših in temnejših tonov. Takšno izmenjevanje sledi dramaturškemu loku, kjer sekvence alternirajo med solističnimi izseki in dueti, kjer Ana z lahkotnejšo in bolj sproščeno kvaliteto giba predstavlja nasprotje Matejinim ostrejšim in natančnejšim korakom. Plesni vokabular je obarvan izrazito (sodobno) baletno, saj je to pomembna skupna točka obeh plesalk in njunih osebnih plesnih zgodovin, ki ju združuje. Skozenj se manifestira še ena izmed dihotomij predstave, naplastena na druge, ki jih vidimo skozi odločitve v drugih uprizoritvenih elementih.

Četudi je celoten dogodek zavit v nasprotja, pa se pretirani enoplastnosti ali izključevalnosti, v katero lahko zapademo, ko se delimo na ene ali druge, črne ali bele, izogne s premišljenim ravnotežjem abstraktnega in konkretnega. Plesalki se skozi solistične dele vzpostavljata kot individuuma, da lahko nato v duetih oblikujeta medsebojno razmerje, v katerem se razkrijejo njune podobnosti in razlike. Koreografinja zaupa sami moči uprizoritvenega jezika, zato je njun odnos prikazan predvsem na dramaturški, prostorski in gibalni ravni, ne zapade pa v psihologizacijo in emocionalnost, ki bi odsevali na obrazih ali se izražali skozi pomenske geste, kot so objemi ali dotiki. Prav tako premišljena konstelacija prostorske kompozicije in lučnega oblikovanja ne ostaja le kot dekorativni element, temveč izvrstno sodeluje z gibalnim aspektom. Oblikovanje svetlobe bodisi z osvetlitvijo bodisi z zatemnitvijo določenih delov odra poudarja ves negativen prostor, ki obkroža teh nekaj scenografskih elementov, in ves prostor, ki se nahaja med plesalkama, s tem, ko se nikoli ne dotakneta. Tako sta skupaj, a ostajata narazen - kar je tudi slogan ene izmed evropskih vlad v boju s koronavirusom

Celotna uprizoritev vseskozi balansira med abstraktnostjo, ki jo najdemo v geometriji, v prostoru, in med elementi, ki na oder že s svojo prisotnostjo prinesejo kup pomenov. Miza kot mesto srečevanja, stopnice kot pot napredovanja, pa tudi odhajanja, baletni koraki in klasična glasba kot simbol tradicije. Plesalki različnih generacij kot predstavnici časovnega pretakanja, tistega časa nežnosti iz naslova. A kljub vztrajanju pri vseh teh nasprotjih predstava pazljivo ne vsiljuje interpretacije in ne favorizira ene izmed perspektiv. Nežnost tako ni le v mladosti, v svetlobi, temveč je nekje vmes v praznem prostoru, kjer se na daljavo srečajo vsa ta nasprotja, in je v sodelovanju teh dveh plesalk, ki sta v slovenski sodobnoplesni prostor vstopili ob popolnoma različnih trenutkih. Minimalistična nota, ki jo ubere Novakovič, uspešno in dovršeno balansira med vsebinskim in koreografskim aspektom, medtem ko dramaturška pot v kompoziciji izmenjujočih se solov in duetov kljub kratkosti predstave ostane preveč predvidljiva. Zame kot za gledalko brez lastnega kulturnega spomina na delovanje Barbare Novakovič in zavoda Muzeum je prisostvovanje Času nežnosti časovno-zgodovinska dihotomija. Zame je predstava brez konkretnega kontekstualnega spomina, kjer pa sočasno prepoznavam in umeščam poteze njenega koreografskega jezika v lastno izobrazbo o plesni zgodovini. Njen odrski jezik me popelje tudi v leta nastanka zavoda Muzeum, kot si skozi njegovo mitologizacijo v zgodovinopisju in pripovedi zamišljam estetiko takratnega slovenskega sodobnega plesa. Tako v Času nežnosti odmeva čas.

V prvem tednu letošnjega februarja je stekla spletna plesna premiera v produkciji Muzeum, zavoda za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo, v koprodukciji Zavoda En-Knap in v sodelovanju s CK Španski borci. Spletna premiera Čas nežnosti je bila na ogled 4. februarja, zasnovana pa ob 25. jubileju gledališča Muzeum (1995-2019). Druga plesna predstava gledališča Muzeum: Dežela sanj je tudi uprizorjena istega dne v sklopu online premiere. Avtorica obeh del (zasnova, režija in vizualna podoba) je Barbara Kolenc. Čas nežnosti zavejeta plesalki: Mateja Rebolj in Ana Kolenc, v Deželi sanj pa nastopi sodobni plesni trio Igor Sviderski, Kaja Janjić in Dušan Teropšič v svetlobnem oblikovanju Hotimirja Knifica, oblikovanje scenskih elementov ter izvedba Meta Kojc.
V gledališkem programu napovejo, da Čas nežnosti zaobjema skupek fragmentov in redefinicij projektov iz njihovega minulega 25-letnega obdobja, ob glasbeni spremljavi: Joseph Haydn, Simfonija št. 22 v Es-duru; Filozof, Gal Škrjanec Skaberne. Kot izhodišče pa avtorica navaja sliko Jožefa Petkovška (1870-1900): Doma (taisto sliko, s katero se začne tudi slikovit dramski balet Nori malar iz leta 2001 avtorja in koreografa Vlasta Dedovića).

Drugi del premiere Dežela sanj pa posega po motivih nekoč popularnega umetniškega stripa Winsorja Mc Caya Mali Nemo v deželi sanj (1905-1911), obenem pa se napoveduje tudi kot drugi del trilogije Spanje. Njihov triletni programski projekt Spanje (2019-2021), kot zapišejo, se ukvarja s temo sanjarjenja in spanja, ki se začne med budnostjo in spanjem (Sanje 2019), ko drugi del, Dežela sanj (2020), sledi motiviki stripa Mali Nemo, medtem ko se sklepni del trilogije Sanje načrtuje za leto 2021 ob uprizoritvi plesne predstave Arhitektura sanj III.

Video posnetek v začetni sliki osenči okroglo omizje, kjer sedi na eni strani v črno odeta ženska silhueta, na drugi pa razposajena mladost v belem kostumskem razkošju, ko njuni pogledi in telesni vzgibi zavibrirajo domnevni, neslišni pogovor ali pa obujajo energije povezovanj, sodelovanj, tudi iskrijo in rahljajo uvide časovnih razlik, obledelih spominov, ki izstopajo v različicah kostumskih oblik, v plesu pa se začnejo z baletnimi koraki male balerine v belem tutuju, v tem pravljičnem prividu, ki se stilno sprehaja in vrti ob glasbeni romantiki na sijočih svetlobnih stezah. Sceni zavlada nevidni svet, obdan s kopreno spominov, ki se časovno ožijo, tudi približujejo sedanjiku široke svetlobne steze. Minimalistična scena je likovno čista, sanjsko gibkost pa ji vtisneta plesalki Mateja in Ana, ki se med seboj prepletata še v sodobnih ritmih, tudi s tamburinom v rokah, vendar na razdalji, na nedosegljivi distanci razdeljenega dueta, brez fizičnih stikov.

Čas nežnosti se plete s prefinjenimi nitmi izčiščene plesne substance, poglobljene v spominih dveh fizičnih oseb, dveh plesalk; ob tem tudi sanjski tutu pridobi svoj spominski odsev, ko za trenutek obda in zasveti na črnem kostumu zamišljene plesalke. Ta kratki spominski plesni izris svoj epilog dobi na stopnišču sanj, ki v novi postavitvi na novo odpira prostor akrobacijam stripovskega junaka Nema v njegovi Deželi sanj, v plesni predstavi za otroke in odrasle. Ko tri akrobatske plesne figure previdno zakorakajo v sanjski svet teme (Igor, Kaja in Dušan), tudi nemudoma animirajo scensko vzdušje ob razigranih tonih glasbe Gala Škrjanca Skaberneta in si dajo duška v svojih nemirnih akrobatskih atrakcijah in s predmeti, kot je viseči trak, so obroči, žoge in je dobra volja (scenski elementi: Remake Sol LeWitt); za video (dokumentacija, snemanje in montaža) je zaslužen Gregor Gobec.

Projekt spominov Čas nežnosti se kar dobro okviri v video poslikavi prefinjene, časovno zaznamovane plesne pokrajine, obdane s scensko iluzijo, medtem ko se Deželi sanj sledi kot gibki, energetsko zasnovani animaciji, (...).