Čriček v pesti

IZVLEČKI

Razgledi, 15. april 1994, Oddaljene slike, Bojana Kunst
Ena od načinov samodefiniranja in samoorganiziranja izveninstitucionalne produkcije je tudi ustanovitev lastnega gledališča, znotraj katerega naj bi bilo možno udejanjiti lastno poetiko.
Muzeum je razmerje do abstraktnega, je podnaslov novega gledaišča, ki sta ga ustanovila Barbara Novakovič in Ivan Peternelj in svojo prvo predstavo Čriček v pesti premierno uprizorila v studiu Viba filma. Če sam akt ustanovitve gledališča razumemo kot izrazito potrebo po udejanjanju samostojne avtorske poetike in če samo programsko nastavitev razumemo kot redukcijo in očiščenje nekega pomena / izraza v korist drugega, potem je prav, da gledamo njuno predstavo tudi kot neke vrste deklarirani konceptualni akt in jo skušamo znotraj tega okvirja tudi prebrati.
Čriček v pesti je miniatura na daleč, gledalec na pravi oddaljenosti gleda zaporedje slik, ki s svojo arhaičnostjo in pritlikavostjo spominjajo na dobro navito glasbeno skrinjico. Miniaturna vizualizacija tako vspostavlja oddaljene slike, ki jim gledalec, če parafraziramo naslov, prisluškuje kot čričku v pesti. Fokus pogleda je omejen plato, na katerem v ozadju stojijo tri stare lesene omare, v njih, pred njimi in za njimi pa edina prava paradigma:moški in ženska. Realizirata, (gibata) se skozi zaporedje slik, ki so med sabo ločene z zatemnitvami in spremembo glasbe. Gledališki izraz razmerja moški / ženska je gib, ki ga razmerje do abstraktnega že dolgo določa, in ki ob enostavnosti in enoznačnosti - ti hočeš v eno smer, jaz pa v drugo - odkriva tudi bolj zapleteno dimenzijo. Igrivo absurdnost vsebin in modelov, ki apriori določajo neulovljivo razmerje med modeloma spolov. To razmerje funkcionira kot slikanica, v kateri se s pomočjo ironije govori o nezmožnosti komunikacije, kar pa je pravzaprav edina komunikacija sploh.
Barbara Novakovič in Ivan Peternelj razmerje do abstraktnega šele vzpostavljata. Ironično kleščenje in poigravanje z vsebinami, ki določajo uprizoritev odnosa med njima, rezultira v prečišcenih pomenih scenskih elementov in akterjev. Ti se skozi učinkovito vizualizacijo in enakomerno nizanje slik nosilcev pšolne vsebine na koncu transformirajo v goli prehod in čisto igrivost. Kljub temu pa poigravanje ni popolno, ni ga namreč moč najti v gibu, ki s svojo nereflektiranostjo in enostavno deskriptivnostjo vspostavlja mestoma preveč transparentne slike, katerih pomen določa predvsem pomensko močna glasba. Prva predstava gledališča Muzeum je tako abstraktna lepljenka, ki znostraj svoje poetike sicer zelo uspešno reflektira vsebino, o kateri govori, medtem ko izraz, s katerim govori, ne preseže meja izdelane (lepe!) vizualizacije. oddaljena miniatura, ki se irčnicno igrivo odvije odvije znostraj mestoma že (a še ne docela premišljenih meja glasbene skrinjice.

Slovenec, 13. april 1994, Pogled na oder, Čriček v pesti, Irena Ostrouška
V petek je v cerkvi sv.Jožefa v Vibinem ateljeju, novoustanovljena gledališka skupina Muzeum uprizorila svojo prvo gledališko predstavo Čriček v pesti. Koncept in režija predstave sta delo skupine, ki jo sestavljata nastopajoča igralca Ivan Peternelj in Barbara Novakovič. Asistentka režije je bila Nina Dešman, sodelovali sta kostumografki Ema Kugler in Tanja Lakovnik. Glasbo je izbral Blaž Peršin, za grafično oblikovanje je poskrbel Aljoša Kolenc. Luči je oblikoval Sven Pepeonik.
V gledališkem listu je Muzeum postuliran kot gledališka praksa, ki se vzpostavlja v razmerju do "abstraktnega", kar lahko v sami predstavi prevedemo v temo komunikacije med moškim in žensko. Ali bolje, kako se ta na verbalni ravni vedno znova izteče v neizrečenost in nezmožnost, subjekta pa sta v tem nenehno postavljena v razmerje tujosti in odtujenosti. Čriček v pesti temelji zato predvsem na gibu in telesu, v prostoru, ki ga napolnjujejo fetišistični objekti verbalne govorice ter podobe in predmeti spomina. V odrski prostor, ki ga nadgrajuje izredno dinamična luč, so ustvarjalci predstave postavili predmete (omare), ki kot nekakšne izpraznjene lupine predstavljajo meje krčevitosti, zdaj nasilni in boleči, zdaj ranljivi in prestrašeni govorici igralčevega telesa. Fragmentarno nakazani prizori se sestavljajo v dogajanje, ki v sozvočju z drugimi elementi, glasbo ali uporabljenimi predmeti simbolno gradijo nikoli dokončno uresničeno zgodbo moškega in ženske. Ta se umika v svet nostalgičnih podob izgubljene intimnosti, v svet, ki ga napolnjujejo padajoče knjige kot nosilke zapisanega in zaprašenega pomena, v ostrem nasprotju s fizično navzočnostjo igralke in njenega razgaljenega telesa, ali pa se radikalizirajo v spopad. Pri tem je treba še zlasti opozoriti na nekatere posrečene rešitve, ki ob duhovitosti združujejo naivnost in izvirnost; na primer prizor, v katerem igralca uprizorita otroško igrico na podlagi tonskega filmskega zapisa. Še posebej pa je bila učinkovita izbira glasbe.
Ivan Peternelj in Barbara Novakovič sta predstavo postavila brez tretjega, "božje" avtoritativnega režiserjevega očesa, ki bi vanjo morda vnesel tisti sintetični pogled nadzora nad dogajanjem na odru. Predstava zato na trenutke deluje razmeroma otroško preprosto in hkrati odraslo zahtevno (vsaj zaradi koncepta, ki zgodbo izpeljuje iz tujosti in izgubljenosti telesa v prostoru, v tem okviru pa sooca dvojenasprotujocih si teles in principov), Je razmeroma uspešen poskus dveh igralcev, da bi vodila svoje lastno ustvarjalne sposobnosti. In v tej intenciji je predstava, kljub predvidljivosti nekaterih rešitev, uspela.

Delo, 15. april, 1994, Elegija za tri omare, Ženja Leiler
Čriček v pesti bi sicer lahko kandidiral za nagrado, ki jo je pred leti razpisalo urednoštvo neke revije in katere glavni razpisni pogoj se je glasil, da naj gre za kratko zgodbo, ki mora ustrezati vsaj minimalni obnovljivosti vsebine. Le da je ta v našem primeru večna in potem v tem smislu tudi pomnoženo abstraktna.: moški in ženska na spolzkih tleh svojega vsakič znova spodletelega razmerja. Vendar če odmislimo intelektualistično nastrojenost manifestativnega podnaslova (novoustanovljenega) gledališča Muzeum, namreč da gre za gledališče, ki predstavlja "razmerje do abstraktnega", in če zanemarimo lirično paberkovanje, ki zapolnjuje gledališki listič, potem smo posedeni pred gledališko miniaturko, ki je sprošcujoče nepretenciozna.
Zavedajoč se, da temu nima kaj presenetljivo novega dodati, se odloči za emotivno ekspresivno, zelo osebno in visoko estetizirano gledališko poezijo. Zgodbo, ki jo potemtakem želi "pripovedovati" očisti neznosne usodnosti besed, kodiranega komunikacijskega slovarja, ki je od vseh najbolj lažen, pa tudi najbolj neusmiljen razlagalec koordinat človekovega miselnega ožilja. Tisto, kar se skriva za besedo, je potem življenje samo. Je poskus, da zrcalo nikoli ne bi kazalo spominov preteklosti.
Z muzejskimi vrvmi varovali obkrožen majhen odrski prostor, oddaljen in zaščiten pred gledalci, ki jih poseljujejo neštete, s seboj prinešene zgodbe, se umika očem na razdaljo dvajsetih metrov in nas postavi v vlogo galerijskih obiskovalcev, ki se odmikajo od razstavljenih eksponatov preteklosti, da bi jih videli bolj cele, bolj popolne, bolj predmetne in manj v njihovih neštetih detajlih. Ta neobičajno velika distanca med svetom odra in svetom gledalica, kjer postaja tisto, kar se dogaja v prostoru umetnosti, poudarjeno osebnejše in čistejše od vsega naokoli, pravzaprav paradoksalno meri na proces igralčevega in igralčevega "očiščenja".
Namreč prva slika, v kateri ženska marionetna skulptura odvija nikoli končano rolo belega in nepopisanega papirja, ustvarja vzdušje mehko pretekajočega in spolzečega časa, ki kljub vsem naporom, da bi mu vtisnili svoje izkušnje, občutja in videnja sveta, ostaja prazen in abstrakten, na voljo kakršnikoli in kadaršnikoli uporabi.

Potem se začne iskanje izgubljenih pomenov. Skozi tri velike starinske omare, napolnjene s simboli, se spletata začetek in konec ženske zgodbe, ki išče možne načine pogovarjanja in naslavljanja na moškega.
Pomeni se zreducirajo na materializacijo, najprej v polni omari knjig, metafori sveta, ki padajo k moškim nogam in praznijo prostor na policah za ženski zapis. Potem v kapelici, simbolu neba in zemlje, svetlobe, središča na osi, s katere gospodari moški pogled, pogled tistega, ki je ustvarjen od boga, in zato ustvarja tudi svet po svoji podobi. In nazadnje v omari z velikim svetlim oknom, simbolom receptivnosti, skozi katerega moški in ženska končno sprejmeta svojo zemeljsko podobo in z njo nujno ujetost v horizont določljivih in končnih meja.
Iskati prizorom, malim, liričnim, na momente še obrtniško okornim vrstičnicam (ki jih zapiše tudi odlična luč Svena Pepeonika in močna glasbena plast po izboru Blaža Peršina) pomen, je nesmiselno, saj bi ga iskali tam, kjer noče biti, saj se ta namenoma sesuva vase in se ob vonju kadila odbija od visokih cerkvenih zidov v molk, kot časovno prostorsko točko, kjer se lahko prične sam gib. V tem smislu je predstava s humornim in otroškim naslovom Čriček v pesti laboratorij telesa in zavezujočih zvokov verbalne tišine, kjer se gledalec odstranjen, da se ne bi dotikal predmetov, da ne bi kradel pogledov, da ne bi brskal po igralcevem prostoru - po prostoru gledališča.
Čriček v pesti ni igralsko gledališče, temveč je gledališče, v katerega stopa igralec, da se pokloni samemu sebi. Besede pa se dobesedno listajo na njegovih prsih, ki jih polni zrtak najnevarnejše intime. Ta, ki je na momente morda tudi prazna in brez kakršnekoli trdne substance, ni vržena v premislek gledalcu, temveč gledališču samemu. Čriček v pesti je potemtakem povsem osebna gesta Barbare Novakovič in Ivana Peternelja. Je patetičen in lep hommage samemu temelju spektakelske umetnosti - ritualu. Ritualu življenja.

The Scotsman, New Moves Across Europe, Tramway, Glasgow, 6. marec, 1996, Cristopher Browen
... drugače je v primeru konceptualnega gledališkega dela "Čriček v pesti", čeprav bi si, iskreno rečeno, želel, da bi imel ključ do koncepta samega. Dva performerja, tri omare, veliko knjig (nekaj jih je privezanih na telo), leteča srajca in štiri ali petminutne žive slike, tableaux vivants, in publika, ki večinoma prav tako ni bila pametnejša.

Radio študent, Teater v eter, 14. april 1994, Čriček v pesti in kaj je muze-um, Klemen Fele
Kakšen um je muze-um in kje je skrit? Po mestu so obešeni plakati, ki s svojimi živimi barvami vabijo na ogled predstave Čriček v pesti. Pripisane so besede Muzeum, in to pomeni odnos do abstraktnega. In kaj vas čaka v filmskem ateljeju Vibe filma? Najprej vonj po kadilu, ki naj vrne sakralni pomen cerkvi Sv. Jožefa. Zgodilo se bo nekaj sveteg. Avtor koncepta, režije in scenografije predstave, ki je nastala s podporo ministrstva za kulturo in številnih drugih sponzorjev, med njimi tudi Radia Študent, je skrit za imenom Muzeum. Projekt je podnaslovljen z napisom za Emo.
Ema Kugler in Tanja Lakovnik sta izdelali kostume za Barbaro Novakovič in Ivana Peternelja, ki nam z gibom pričarata Črička v pesti. V prostornem in zvočno izoliranem filmskem ateljeju sta oder in publika ločena. Poudarjena razdalja med gledalcem in dogajanjem vzpostavi odtujitev in vzpostavi vojerski položaj gledalca, ki opazuje prepovedani akt. Odnos moški-ženska je odnos pasivno-aktivno, ki pa se med predstavo spreminja. Vmes je ženska golota. V vsaki izmed omar najdemo eno raven človekovega bivanja. V prvi omari stavednost in razum. Knjiga-pas je orodje, s katerim se moški racionalni svet zavaruje pred emotivnim ženskim svetom. V drugi omari je vera, prostor kamor se zatece obupana in premagana ženska. Tretja omara je dom, mesto združitve, ljubezni in sobivanja. Ko nastane vez, se vname bolj, ki je posledica zavojevanja pred združitvijo. Boj vodi v razhajanje. A stanje je zdaj drugačno. Nic več ne ostane. Omare so prazne, srajca izguzbi telo in žrtvena zajčka sta žrtvovana.
Gib, glasba in luč so bistveni elementi te predstave. Luč, ki jo je oblikoval Sven Pepeonik ob asistenci Andreja Fišerja, da svojevrsten ton predstavi in poudarja posamezne trenutke dinamičnosti. Izbrana glasba sega od belgijskega minimalizma Wima Mertensa do francoske filmske glasbe. Čriček v pesti je ambiciozen projekt v pozitivnem pomenu besede. Že s samim oblikovnim delom, to je s plakatom in gledališkim listom, obeta presežek na področju gledališča izven institucij. Če je Muzeum mišljen kot večkraten odnos do abstraktnega, se upravičeno lahko veselim njihovim bodočih uspehov.

Slovenske novice, 5. maj 1994, Čas nedolžnosti, Impresija za dva črička in eno pest , Simon Kardum
Barbara Novakovič v grobi, zvonasti krinolini. Z golim, nežnim oprsjem in neskončnim tulcem papirusa, ki se v horizontali previja po zraku, v rokah. Relativizacija časa in odrskega trajanja… to je uvajalni prizor predstave, ki si jo je umislil Muzeum (z z v ogledalu) konceptualna gledališka skupinica iz Ljubljane.

Uvodnemu eteričnemu prizoru sledi sosledje novih. Začne se igra z edinim scenografskim posegom - tremi starinskimi omarami. Muzej je zgodovina. Muzej je odnos do zgodovine. Muzeum je odnos do abstraktnega. Vse to razstavljeno pohištvo predstavlja pokrajino preteklosti. "Mesto spomina". Za vrati prve se skrivajo police, prepolne zaprašenih, starih in oguljenih knjig. Topos "Zgodovine" Vsebina druge, z valovitim vrhom, je molilni kotiček, v katerem kraljuje Jezušček. Topos "Relikvije" Tretja, malce nižja omara, je pravzaprav vitrina. Ali bolje, okno, izza katerega se za trenutek osvetljena pokažeta oba onemela akterja (trpka in brezizrazna). Topos "Slike" in parafraza Rose Selavy, ki je nosil naslov Fresh Widow (ne window).
Če je Muzeum zgolj razmerje do abstraktnega, je ta zadržek razumljiv in potreben. Čriček v pesti / Cricket in the fist (kriket kot čriček in ne kot tista dolgovezna angleška igra) torej ni prokazovanje abstraktnega ali celo abstraktno samo. Da ne rečemo abstraktna umetnost, ali abstraktno gledališče, pa čeprav bi glede na opisano topologijo in tipologijo lahko sklepali tudi na kaj takega. Čriček v pesti se sicer, vsaj kar se pojavnostiu tice, približuje zgodovinskim zastavkom modernistov, in postformalistov: od Appie in Craiga do Kandinskega in Bauhausa (Andorju Weiningerju je leta 1926 z Abstraktno revijo uspelo uresničiti "abstraktno gledališče", seveda tako, da se je znebil igralcev).; od Wilsona,Glassa in Judson Dance group do Fabra; od Živadinova, Repnika in Hrvatina do Peljhana. Toda Čriček v pesti ni samo želja po abstraktnem. Čriček v pesti je tudi in predvsem čriček v pesti.
"Tisto, kar gleda nazaj in spregleda vse podobe razen prve". Vtis, impresija, otroški spomin na bezanje črička (murna) iz luknjiastega skrivališča. Iskanje izgubljenega časa. Kljub temu, da na koncu namesto prijaznega čričkanja slišimo zborovsko petje škržatov.
Čriček v pesti se poigrava s parcialnostjo. Kot bi se bal prevelike obremenitve abstraktnega totala. Kot bi vseskozi trdil, da je igra s knjigami in igra knjig (teksta, pisave, Civilizacije) strogo individualno početje. Poigravanje z detajlom. Glassovski minimalizem in redukcionizem. Košček torte. Če bi čriček pogoltnil vse znanje sveta, bi bržkone izdatno bruhnil. Zato so koščki koščki. Koščki telesa (spodletelo srečanje med moškim, Ivanim Peterneljem, in žensko, je v bistvu nepomembno). Koščki globoke intime. Osvetljena koža. Blowup (povečava) in ne blowup pojedina. Fokus.
Čriček v pesti je zgodba o polaščevanju. In to je škoda. Kajti čriček v pesti ni čriček v travi. Ne učinkuje tako, kot zapisuje skupina: "Muzeum je čas nežnosti." Vsaj ne na odru. Čriček v pesti je zgodba, ki se izteče v ilustracijo in plastificira gledalčeva čustva. Polurna gibalna in vizualna etud. Serija tablojev, ki deluje zelo neselektivno (z najmočnejšimi prizori na začetku).
Gledališče podob, ki je samozadostno do takšne mere, da ne prenese kritike.
Muzeum je s svojim prvim projektom skušal povedati preveč. Preveč v tako kratkem času. Preveč za gledališče in premalo za črko, platno ali zvok.

Maska, oktober/december 1994, Zgodba kot čustveni scenarij, Eda Cufar
Predstava Čriček v pesti projektne skupine Muzeum, ki je bila premierno predstavljena v petek, 8. Aprila 1994, v filmskem studiu Vibe, je tako kot vsako malo bolj kompleksno delo mogoče brati na več načinov. Ker sem o vsebinskem in narativnem vidiku že pisala v tekstu Emancipacija ženskih energij, se bom tokrat posvetila predvsem vprašanjem, ki se jih omenjena predstava dotika zgolj posredno in sodijo v širši sklop problematike igralca, performerja in gibalca.
Barbara Novakovič in Ivan Peternelj, ustvarjalca in izvajalca Črička v pesti ter po vsej verjetnosti pobudnika za ustanovitev projektne skupine Muzeum, sta v slovenski gledališki prostor že vpisana kot igralca, performerja, gibalca predvsem zunajinstitucionalnih gledaliških odrov. S to zavestjo je mogoce ustanovitev Muzeuma brati kot neke vrste repliko in dialog do skrajnosti problematično in nedifinirano paradigmo sodobnega izvajalca v slovenskem prostoru, ki ga na eni strani pritiska ideološki aparat akademije ter obstoječih gledaliških institucij, na drugi strani pa strastne in iskrene toda še ne povsem artikulirane in sistematizirane zahteve režiserjev abstraktnega, fizičnega ter plesnega gledališča, ki se trudijo definirati in vzpostaviti novega, metaverbalnega, dinamičnega, osveščenega in osvobojenega (ali na novo podrejenega) izvajalca. Z neposrednim samozavestnim ustvarjalnim pristopom, ki sem ga razumela predvsem kot potrebo po realizaciji določenih izvajalskih idej, ki jih avtorja nista mogla realizirati v dialogu z režiserji, ali kot poizkus vzpostavljanja avtonomne igralske, performerske, gibalne identitete, Museum predstavlja določeno prelomnico, nepričakovano spremembo, saj inicira novega, enakovrednega ustvarjalnega in umetniškega partnerja-izvajalca, ki lahko tudi koncipira in režira. Če se vprašamo, v kakšnem odnosu je Muzeum do dela režiserjev abstraktnega, fizičnega in plesnega gledališča (kot akterka v Hrvatinovem projektu Ženska, ki nenehno govori, se je Barbara Novakovič javno opredelila za igralko konceptualnega, abstraktnega gledališča), ugotovimo, da to gledališko delo prav omenjenim avtorjem postavlja nove, zelo visoke imperative. Medtem ko je za večino avtorjev tako imenovane neodvisne scene značilna močna in izrazita vertikalna struktura, ideološko-konceptualna superstruktura - forma kot koncentracija implicitnih vsebin, anticipacij novih svetov, pa vsi ti koncepti bolj ali manj odpovejo v artikulaciji horizontalnega reda, točki utelešenja svojih idejnih potencialov, v agentu, ki je zadolžen za transmisijo vsebin. Ta agent je igralec in zgodba, ne zgodba kot naracija, temveč zgodba kot imaginativni čustveni scenarij. (substitut za strukturo, zapisano v obliki teksta), ki šele omogoča igralcu pot do emancipacije (zavesti o tem kaj in zakaj nekaj počne) na abstraktnem, fizičnem ali plesnem odru.
Čriček v pesti nam ponudi prav to - dodelan imaginativno čustveni scenarij, podkrepljen s solidno vertikalno strukturo, to je s formo, ki izhaja iz mreže označevalcev moderne in postmoderne umetnosti. Na ravni forme je mogoče v predstavi začutiti reference Duchampa (vrata, ki zakrivajo njegovo delo Etant donnes, asociirajo na vrata treh omar za katerimi se dogajajo podobe in narativni prevoji predstave), Magritta, Beuysa, ter Gledališca Sester Scipio Nasice.
Museum tako predstavlja določen igralski in režijski antipod mačizmu v imenu avantgardnega, sodobnega, tako značilnem mentalnem obrazcu gledališča 80. In 90. let, ki se na žalost lahko zelo hitro, če ne bo našlo poti do novih kreativnih energij izvajalca), sprevrže v tisto, proti čemur se pravzaprav bori - v staro, klišejsko, dolgočasno in represivno.

Dnevnik, 12. april 1994, Čriček v pesti, Nema predstava, ki ne potrebuje jezika, Jasna Škrinjar
Ljubko miniaturno koreografsko pantomimsko delce, ki ga je ustvaril nekdo, ki se je vpisal s šifro, ki je hkrati naslov - Muzeum. V gledališkem listu je beseda razložena, kar menda ne velja za skrito ime koreografa. "Muzeum je čas, je ime za bivanje, je čas nežnosti, muzeum ne proizvaja več Slik, Relikvij, Zgodovine. Je razmerje do abstraktnega."
Na oder so postavili tri omare. V prvi so knjige , ki nenehno padajo na tla, da jih mora moški pobirati, v drugi omari je kapelica, in to je tista omara na katero moški spleza in je ves razvnet, osvetljen kot zmagovalec, v tretji sta oba - moški in ženska. Ampak začne se pravzaprav s časom. S tistim časom, ki lutkasti osebi v roki razteguje kos papirja v neskončnost. To je duhovito in tudi kot trik presenetljiva, mala čarovnija. Vendar ne ostane pri tem, ampak se podobe selijo v odsotno - v abstrakten pomen. Pri čemer je poudarjena razlika med moškim in žensko kot neabstraktna realnost in dejstvo. "Ženska pozabi. Spomni se le nekaterih besed in stavkov, ne more določiti pomena... njuna različna jezika razlagata znake, ki so obema nerazumljivi. Kljub temu se moški in ženska pogovarjata." piše v gledališkem listu. Ampak ne v naši predstavi. Ves jezik je tu prevajan v gib. Nema predstava, ki ne potrebuje jezika. Kot v kakšnem nemem filmu. Besedilo pa je posebej v gledališkem listu. In tam tudi piše, malo filozofično, da je On "narava", Ona pa "civilizacija". Akcija pri ženski, "menda” obuja spomine, ki pa jih ne more opredeliti v času. Gibljemo se v polju izgubljenega.," piše. Duhovita pa je misel, da nas izpraznjeni pomeni vodijo v polje abstraktnega. Barbara Novakovič in Ivan Peternelj sta bila komplementarna v slikanju približevanja in odbojnosti teh različnih ljudi, ki ne moreta uporabljati jezika, da bi se sporazumela. Vendar je vse zgolj nakazano, odpira možnosti za pravo študijo in ostaja prisrčna profesionalno izvedena pantomiomska miniatura, ki ilustrira pesem: "Ona je mesto. Črka. Knjiga. Listje. Čas. Tekel je za njo, jo stisnil k sebi in hodil. Hodil je tako krčevito, da so se črke in listje osuli iz njenih las. Stiskal jo je tako počasi, da je ustavil čas. Za njim je ostalo mesto spomina. Mesto ogromnih omar in ljudi... bil je november... v izgubljeno so se naselile sence... ostala je nežnost". In knjiga se je dobesedno listala na njenih prsih.

nszsj