|
Emilija
Hrepenenje po hrepenenju, Lojze Smasek, Večer
(...) Življenjska zgodba Eve LucijeCecilije Viktorije Kraus
(sama si je nadela še ime Emilija), rojene leta 1785 v Idriji in kasnejše
Napoleonove sopotnice na njegovih boljnih pohodih, končno pa čudaške,
izigrane in obubožane starke, je namreč izhodišče za množico pogledov
na to temo in priložnost za univerzializacijo nekega bolj ali manj oprijemljivega
konkretnega dogodka. Hrepenenje po Napoleonu se je zato razvilo v umetnini
Barbare Novakovič Emilija v hrepenenje po hrepenenju, saj pomeni vsaka
uresničitev želja in pričakovanj če ne že razočaranje pa vsaj čustveno
izpraznitev. Z bližnjim, otipljivim Napoleonom "v rokah" se
poraja hrepenenje po njegovi idealizirani podobi "na strehi"
(torej nasprotno od pregovora "Bolje vrabec v roki, kot golob na
strehi").
To je avtorivci zamisli in režije Emilije - Barbari Novakovič - uspelo
predstaviti z začetno prekipevajočo, "vriskajočo" radostjo dekliškega,
mehkega, tako rekoč lebdečega pričakovanja, izraženega s štirimi igralskimi,
dopolnjujočimi se variacijami na temo Emilije, ki je ob njo postavljen
togi, oglati, trdi svet moških, predvsem bojevnikov, predstavljen s tremi
igralci. Poglavitna miselna točka uprizoritve pa je spoznanje, ki se rodi
iz srečanja obeh silnic - ženske in moške tendence. Emilije plešejo z
Napoleoni. Fizično so v njihovem objemu, duhovno pa gledajo skozi njih
in mimo njih - v predstavo o njih, ki je drugačna od njihove dejanske
pojavnosti. In če bi se jim uresničila tudi ta želja, bi sledilo novo
razočaranje. In njemu novo hrepenenje.
Vse to in še imenitno "utripajoč" odrski prostor s svojo slikovitostjo
osvetlitve in zamolkle barvitosti, predvsem pa izdiferenciranosti igralsko
(gibno in govorno enako uspešnih) stvaritev je vzrok za nastanek navdušujoče,
izjemno lepe uprizoritve, ki ima eno samo napako - ponesrečen, neizrazit,
bled sklepni prizor. Toda njegova prisotnost v spominu je na srečo kratka
in bežna. Toliko je, namreč imenitnega v Emiliji, da krepko odtehta tisto,
kar ni najbolj posrečeno.
Emilijo so živo in raznoliko igrale Petra Govc, Sanja Neškovič, Lučka
Počkaj, in Mateja Rebolj. Napoleoni pa so bili izraziteje na skupni imenovalec
vloge (mrko možatost) usmerjeni Goran Bogdanovski, Matej Filipčič in Mare
Mlačnik.
Drugi zasluženi za umetniški uspeh izjemno sugestivne produkcije so bili
še Helena Pivec (asistenca za likovno umetnost), Aljoša Kolenc (scenografija),
Majda Kolenik (kostumografija), Blaž Peršin (izbor glasbe) in Miro Janežič
(oblikovanje luči).
Emilija je uprizoritev, ki s prefinjeno lepoto kompleksnega odrskega dogajanja,
razpetega med mehkobo in trdoto, ter z živostjo trenutka išče pot h gledalčevim
spoznanjem o nadčasovnosti.
nszsj
|