kritike
FUNDUS ZS PP
AMFITEATER, Pomlad 2011, Beti Žerovc(...) Likovno področje dopušča občasna gostovanja gledališčnikov s formalno zelo različnimi deli in projekti (»ne-predstavami«). Takšen primer so projekti Barbare Novakovič, ki so pogosto nekako mejni, likovno-gledališki; v določenem obdobju je izvajala tudi zelo obsežne in zahtevne prostorske instalacije. V njenih projektih so vidne reference obeh področij in tudi sama umetnica in njena dela se vpisujejo na obeh področjih. Avtorica, ki je študirala sociologijo in umetnostno zgodovino, kot tudi igralstvo, je v okviru obravnave posebna v tem, da jo posebej zanimata muzej in njegova logika, ki ju kot temo uvaja v mnoge segmente svojega dela. V letu 2009 je bila denimo središčna tema njene soavtorske uprizoritve Fundus, izvedene v Jakopičevem razstavišču, dejanski muzejski fundus, depo; znotraj predstave se je v Fundusu zgodila otvoritev razstave.
(Članek pred izidom na temo Hibridni prostori)
Večer, 6. 4. 2010, Taja Kordigel
Predstava, ki traja
Fundus ZS PP problematizira vlogo ohranjanja, čuvanja in zapominjanja skozi naključni gledališki prostor arhiva, so napovedovali v mariborski Kibeli dogodek minulega petka zvečer. Abstraktni in nejasni napovedi je sledil še abstraktnejši performans Barbare Novakovič Kolenc in Sanje Neškovič Peršin. Poskrbeli sta, da bo publiki predstava, ki je trajala le slabo uro, ostala še dolgo v spominu. Če smo namreč kot gledalci (raz)vajeni, da je videno v gledališču ali na televiziji popolnoma razumljivo, je po ogledu predstave treba priznati, da lahko tudi igralska umetnost deluje, kot navadno delujejo likovna dela: dlje oziroma večkrat ko jih opazuješ, več novega opaziš.
Režiserka, zasnovalka, scenografinja in performerka predstave Barbara Novakovič Kolenc razkrije: "Besedilo predstave je kompilacija dramskih del bolgarskega dramatika Hrista Bojčeva. Uporabljeni so odlomki iz njegovih dram, ki se navezujejo predvsem na vsakdanje preproste konverzacije med ljudmi. V predstavi nastopata čuvaja, ki si s pogovorom krajšata čas. Njun dialog se v različnih situacijah ponavlja; tako kot monološka forma, ki predstavi daje vez med gledališko in likovno govorico. Med tema dvema prostoroma se namreč cela predstava v času svojega trajanja giblje."
Drsenje po površini
Predstavo zaznamuje na prvi pogled nerazumljivo zaporedje ponavljajočih se dialogov, različnih, pogosto težko identificiranih zvokov, neobičajnih gibov, plesnih insertov in igre s svetlobo. Logaritmi naštetega so tako kombinatorično zapleteni, da deluje videno po principu oblakov: dlje gledaš, več simbolov prepoznaš. Novakovičeva pojasni: "Biti čuvaj depoja pomeni, da je v ospredju prostor, kjer ni pretoka informacij in ljudi, kot je za muzeje običajno. Predvsem je to zelo miren in tih prostor, kjer se sliši tiktakanje ure in so stvari zelo skrbno zavite. Sliši se morda le škrebljanje miške, čuvaja, ki vsake toliko časa naredi obhod. V konkretnem segmentu abstraktnega prostora, kar predstava raziskuje, igram to miš. Moje gibanje je zato drsenje po površini, moj glas pa je zelo visok. Zato se v določenem trenutku zazdi, da smo morda videli miško, ki je tekla skozi prostor. Ali pa, da je bil čuvaj. Skratka, kje je to predhodno bilo in kje je zdaj. Gre torej za razpon preteklosti, zdaj in takoj za tem. Ta relativnost se poskuša pokrivati s prehajanji govora, ki je že skoraj dekonstruiran. Tako je običajen pogovor o vremenu konstruiran z namenom, da se v naslednjem trenutku spremeni v popolno samoumevnost."
Kot vzmet v uri
Ljubljanska balerina Sanja Neškovič Peršin, katere gibanje v performansu razkriva njeno siceršnjo dejavnost, pa med predstavo tudi zapleše. Novakovičeva utemelji: "Sanjino vlogo bi lahko povezali z vlogo.gibanja struktur in elementov s posebnimpoudarkom na času. Kot čuvaj pokriva predvsem moment neke vzmeti v uri, ki se v določenem trenutku sproži in požene čas naprej. Njen ples lahko razumemo kot intenzivnost časovnega, zgoščenega v prostoru."
Novakovičeva nas vpelje v umetniški koncept: "Predstava se začne kot gledališče in se kasneje prelije v otvoritev razstave. Za tem pa se ponovno sklene v pogovor publike s čuvajema, ki ob koncu predstave funkcionirata kot vodiča po razstavi." So razstavljeni artefakti vezani na performerki ali na prostor, v katerem se predstava odvija? "Predstava je bila premierno uprizorjena v Jakopičevi galeriji, v sodelovanju z Mestnim muzejem Ljubljana. Tako je bilo 45 muzealij izposojenih iz depoja mestnega muzeja. Predstava z razstavo začne gostovati in potovati in njena vsebina se hkrati z njeno potjo preoblikuje. Predstava pa potuje tudi tako, da se v času spreminja. Ne samo zaradi različnosti prostorov, ampak tudi zaradi sodobnih umetnikov, ki v predstavi sodelujejo. Ti namreč s svojimi deli nekako ostajajo, same muzealije pa se spreminjajo." In kaj to konkretno pomeni za naslednjo uprizoritev? "Na naslednjem gostovanju, če bo to gledališki prostor, bo depo morda zamenjal gledališki fundus, v katerem pridejo na dan stare predstave, stare fotografije, rekviziti, fotografije starejših predstav. To bo del celote, tako kot v našem življenju, ko ostaja določena konstanta: so stvari, ki sijih enostavno zapomnimo. Tako del razstavljenih umetnin ostane zapomnjen, zaradi česar ima ta prostor poudarek na čuvanju in ohranjanju in ima čuvaja, performerja."
In od kod zamisel za tako abstraktno predstavo? Barbara Novakovič: "Ukvarjala sem se predvsem z raziskavo med gledališčem in likovnostjo. To je nekako povezano s tem, da je moj poklic režija in produkcija gledaliških predstav, na drugi strani pa sem kustos. To je način, ki je tudi v vsakem sodobnejšem prostoru zmeraj prisoten, le da ne mineva istočasno, ampak sosledno. Tukaj pa je postavljeno v istočasnost. Najprej naj bi se odvil performans, za tem pa gremo v postavitev, razstavo z interaktivnimi momenti, ki smo jih navajeni. Če to zložimo skupaj, prihaja do trenutkov, ki so bližje raziskovalnemu gledališču ali likovnim raziskavam."
Eksponati in muzealije, ki doslej niso bili razstavljeni
Gledalci ob koncu predstave performerki ne nagradijo z alpavzom, s čimer bi med drugim naznanili svoj odhod domov, temveč jih umetnici pred koncem prosita, da svoja sedišča zapustijo in si ogledajo razstavne eksponate,ki so bili med predstavo skrbno zakriti z belimi rjuhami. Ob tem slednje uporabita za pokritje stolov, na katerih so gledalci do tedaj sedeli. In kdaj je predstave dejansko konec? Novakovičeva: "Predstava traja tako dolgo, dokler so ljudje zainteresirani, kaj je prostor prinesel, ko so artefakti odkriti. Če gre za zelo velikegaljubitelja umetnosti in če imamo razstavljene eksponate in muzealije, ki doslej niso bili razstavljeni, lahko predstava traja dlje."
