Gesta v evropskem kulturnem izročilu v Ljubljani Jernej H., Radio Študent, Kultura / Fine umetnosti, 28.06. 2005
Projekt je zastavljen v sedmih stopnjah. Prva v obliki študij in simpozijev preučuje sam pojem geste. Sprašuje se, ali sta recimo smeh ali jok naravna jezika, lastna vsem evropskim kulturam od antike do sodobnosti, ali pa nasprotno, že zahteva upoštevanje kulturnega konteksta. Ta premislek v naslednji fazi že omogoča antropološko obravnavo konkretnega video in fotografskega gradiva. Študija nastaja v sodelovanju skupine italijanskih strokovnjakov. Na tretji stopnji projekta Gesta oziroma Gesture [džesčur] umetniki in teoretiki iz omenjenih ter še nekaterih drugih evropskih mest preverjajo možnosti virtualnega sodelovanja. Med realnimi učinki tega udejanjanja medkulturnosti pa bo tudi vizualna knjižnica, ki bo predstavila gesto v vizualni umetnosti. Razstavni projekt Sergia Risalítija iz fundacije Fabbrica [fabríka] Europa iz Firenc je bil predstavljen 25. junija.
Peta faza stopnjuje ta prehod od teorije k uprizoritvi z video predstavitvijo plesnega projekta skupine ustvarjalcev iz Cardiffa z naslovom Strast, ne potrpežljivost, ki je potekala 24. junija v Stari elektrarni. Podobno je gledališka delavnica in performans Andrésa Morteja Terésa z naslovom Sekvenčno okno / Na cesti prevpraševala odnos med gledališčem in filmom skozi gesto. V tem razmerju se kretnja, podoba, gib, beseda raztezajo med neposrednostjo in izmuzljivostjo gledališkega jezika ter ponovljivostjo, razpoložljivostjo, ki jo omogoča filmski medij. Delavnica se ukvarja s konfliktom, ki je seveda tesno povezan z iskanjem identitete v medkulturnem prostoru. Z različnimi novimi tehnologijami, denimo z vohunsko ali mikrokamero, preverja mutacije igralčeve geste v prevajanju gledališke v filmsko govorico.
Sedma, zadnja stopnja mednarodnega projekta Gesta v evropskem kulturnem izročilu se imenuje Prenos. Sodelavci ljubljanskega zavoda Muzeum se v sodelovanju s Fabbrico [fabríko] Europa in ostalimi soorganizatorji posvečajo ohranjanju sodelovanja med ustvarjalci in medsebojnemu posredovanju rezultatov. Za poimenovanje te stopnje so ustvarjalci izbrali tudi Derridajev [derridâjev] pojem diseminácija. Namen je torej raztrositi izsledke sodelovanja med evropska mesta, ki jih projekt tudi sicer združuje. Nedavno srečanje v Ljubljani je bilo zasnovano kot niz dialogov o antropologiji geste v arhitekturi, viazualni, gledališki umetnosti, jezikoslovju in filozofiji. Predstavitve stopenj projekta so dopolnili še živa razstava in dve teoretski predavanji.
Dogodek so omogočili zavod Muzeum Ljubljana, ZRC SAZU, zavod Bunker - Stara elektrarna, Moderna galerija, Galerija Kapelica, K6/4 in Fabbrica [fabríka] Europa. Večina predavanj in predstavitev posameznih stopenj je potekala na akademiji, performansi pa v Stari elektrarni in v Info-centru Moderne galerije. Živo razstavo, ki je v okviru programa performansov Gesta za mesto spremljala ljubljanski kolokvij, so pripravili skupina Etxea, Míhal Murin in Mateja Bučar. Goli človeški telesi in predmeti so postali medij, skozi katerega je duo Extea v performansu Inexhib raziskoval neodrski odnos z občinstvom, ki ni bilo ločeno od plesalcev s klasično rampo. O okviru žive razstave je Míhal Murin za objekt svojega predavanja in performansa z naslovom Podpis in muzej izbral podpis svojega očeta, katerega sled vodi do 104 leta starega podpisa Murinovega deda. Avtor je s prevajanjem tega zapisa v jezik glasbe, grafike, peformansa in digitalne arhitekture preverjal teze sodobne francoske filozofije jezika.
Mateja Bučar je k živi razstavi prispevala plesni performans Room and Road. V nadaljevanju performansa Koncept Koncepta se sooča s prostorom, ki ga računalniški program spreminja v njenega živega partnerja. Notranji prostor (Room) in zunanji prostor (Road) prečijo trije plesalci. Ti vpisujejo svoje geste v okolje in tako premeščajo mejo med živim in neživim. Mejo med kolokvijem in živo razstavo pa sta mislili predavanji Renate Salecl in makedonske kolegice Anete Serafimove. Saleclova je interpretirala performans Room and Road kot prehajanje od plesalkinega histeričnega sledenja okolju do psihotičnega vzpostavljanja navidezno lastnega prostora. Serafimova pa jemlje gesto blagoslova v krščanski umetnosti kot razločevalno potezo med božjim, moškim znakom in človeškim, materinskim simptomom.
Glede na to, da je Jacques Derrida [žak derridâ] pustil svojo sled ne le v teh dveh predavanjih ali denimo v Murinovem performansu, tudi sami zaključimo poročilo z ljubljanskega kolokvija Gesta z modnim citiranjem francoskega filozofa. In da bomo povsem uglašeni na to modo, citirajmo kar Derridâjevo misel o zmuzljivosti evropske identitete, ki jo navedejo sami ustvarjalci Geste. ťEvropska identiteta misli sâmo sebe ne le z združevanjem lastnih razlik vase, ampak tudi z odpiranjem navzven, ki onemogoča vsakršno nadaljnje združevanje.Ť
Gesto je v eter prevedel Jernej.

Most med kulturami, Ana Perne, Finance, 28.6. 2005
V LJUBLJANSKEM MUZEUMU SO MINULI KONEC TEDNA PRIPRAVILI PROJEKT GESTA V KULTURNEM IZROČILU

Michal Murin je raziskavo družinskega podpisa razvil v oblikovanje digitalne arhitekture in s tem ustvaril model za Muzej sodobne umetnosti.

Gesta v evropskem kulturnem izročilu, ki ga je lani iniciirala Fondazione Fabbrica Europa iz Firenc in pri katerem poleg slovenskega Muzeuma sodelujejo še partnerske organizacije iz Italije, Španije, Grčije, Velike Britanije in Avstrije. Sestavljen je sedemstopenjsko, od izhodiščnega proučevanja geste (njene obravnave skozi zgodovino ter njene družbene in kulturne določenosti v konfrontaciji z naravno danostjo), prek genealogije (raziskave, video dokumentiranja neverbalne komunikacije v različnih evropskih mestih in njegove obdelave), stopnje interface (medmrežnega sodelovanja), vse do ukvarjanja s specifikami telesne govorice v vizualni umetnosti, plesu in na umetniškem polju med filmom in gledališčem, pa tja do prenosa spoznanj v obliki srečanj. Velikopotezen projekt torej, ki z združevanjem različnih pristopov in pogledov ugotavlja različnosti in podobnosti v jezikih gest, da bi prek partikularnega prešel k univerzalnemu, skozi preplet kultur pa poskusil vzpostaviti skupno evropsko identiteto.
V dva dni zgoščena ljubljanska predstavitev je dogajanje razdelila na tri dele. Kolokvij je bil namenjen predvsem pregledu dosedanjega in napovedi prihodnjega dela, glede na njegovo javno naravo pa se je odvil kar preveč interno, brez prave pripravljenosti nekaterih udeležencev in predvsem ostal pri zelo okvirnih razpravah. Zanimivo dopolnitev sta ponudili predavanji: Aneta Serafimova, umetniška zgodovinarka iz Skopja, ki se ukvarja z bizantinsko ikonografijo in ikonologijo, je analizirala upodobitve Kristusa in Matere božje; Renata Salecl je znotraj svojega sociološko-psihološkega proučevanja tiranije izbire podala tudi fragmente analize ob koncu izvedenega plesnega performansa Mateje Bučar Room and Road. Poleg tega sta bila v tretji, kot živa razstava poimenovani del vključena še dva performansa. Člana skupine Etxea sta se z občinstvom zbližala v ritualnem Inexhib, intenzivni govorici dveh golih teles, ki se znebita materialnih obremenitev, da bi na novo določila koordinate in vzpostavila vezi v sveže naseljenem prostoru. Drugače je nastopil slovaški umetnik Michal Murin: kot predavatelj je v uvodu ponudil očrt teoretičnih pristopov h gesti podpisa, nato pa z grafičnimi prikazi, fotografskim materialom in računalniško animacijo pokazal, kako je začetno raziskavo družinskega podpisa razvil v oblikovanje digitalne arhitekture. Svoj, od očeta (v določenih elementih pa tudi deda in pradeda) prevzet podpis, ki ga je celo uglasbil ter v nadaljnjih fazah uporabljal kot formo za druge vnose, je namreč razvil v tridimenzionalno obliko in ustvaril model za Muzej sodobne umetnosti. Domiselno in domišljeno. Kar je težko reči za dogodek, ki pripada prvemu delu, vendar od tega hkrati odstopa. Gledališki projekt Sekvenčno oko, ki svoje posamezne dele vsakič znova izoblikuje na temelju nekajdnevne delavnice, išče pa med filmskim in gledališkim, z uporabo kamer tudi nove možnosti odrske navzočnosti, je ponudil zgolj formo.

Interviju z Renato Salecl, Jela Krečič, Delo, Kultura, 25.07.2005
Psihoanaliza vztraja pri zagati
Psihoanaliza je teorija, ki je zaznamovala 20. stoletje Sugestivna tudi pri interpretaciji sodobnih kulturnih fenomenov - Freud je zelo spoštoval umetnost.

Renata Salecl je zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti kot vodja raziskovalnih projektov. Njen teoretski opus obsega številna dela v slovenščini in tujih jezikih. V njih se predvsem skozi psihoanalitično teorijo loteva različnih tem, od kriminologije, prava do politične kulture. Na LSE (London School of Economics) je od leta 2000 redna gostujoča profesorica. Hkrati je tudi redna gostja ameriških univerz. Leta 2000 je ob Manifesti 3 v Ljubljani organizirala mednarodno konferenco z naslovom Borderline sindrome. Konec junija je imela v okviru mednarodnega kolokvija Gesta v evropskem kulturnem izročilu predavanje o statusu subjekta v poznem kapitalizmu, pri čemer se je navezovala na plesno predstavo Room and Road.
Psihoanalizo lahko razumemo kot kulturni fenomen, ki je močno zaznamoval 20. stoletje. Zakaj je imela tako močan vpliv?
Psihoanaliza se je kot znanost in hkrati kot terapija lahko pojavila ob vzniku razsvetljenskega subjekta, ki ga je Kant definiral kot praznega in ki obenem ni popolnoma determiniran z naravo in svojim družbenim okoljem. Ta subjekt je tudi subjekt psihoanalize. Psihoanaliza vztraja na tem, da je poleg zavestnega dojemanja subjekt določen še z nezavednim, z goni, z nadjazem. Obenem je posameznik odgovoren v tem smislu, da na individualni način oblikuje svoje simptome.
Kot kulturni fenomen 20. stoletja je psihoanaliza determinirala naše razmišljanje na različnih področjih, od kulture, politike, do razumevanja znanosti. V zadnjih desetletjih teče nenehna debata o tem, da je psihoanaliza v krizi. Toda psihoanaliza je v krizi že od svojega začetka. Že tedaj se je pojavilo vprašanje, kaj pravzaprav je psihoanaliza, kako dolgo ima lahko vpliv. V zadnjih desetletjih se je dejansko polje psihoanalize nekoliko zmanjšalo, in to predvsem zaradi moči farmacevtske industrije, ki na različne zagate posameznika poskuša odgovoriti z novimi zdravili, na drugi strani pa tudi zaradi pojava hitrih tehnik zdravljenja, t. i. solution-oriented therapy, in poplave knjig za samopomoč.
Psihoanaliza je kulturni fenomen tudi v Sloveniji. Merim na to, da je lacanovska scena v Sloveniji zelo močna. Zakaj menite, da se je ravno v tem prostoru tako uveljavila?
Komunistični režim je odprl celo vrsto vprašanj: kako se posameznik identificira z oblastjo, zakaj uboga oblast, čeprav vanjo ne verjame, kakšni so načini discipliniranja, ki ga je režim vpeljal skozi ideologijo osvoboditve. Hkrati vemo, da je bila v komunizmu psihoanaliza popolnoma izrinjena iz psihiatričnih institucij, zato se je v prostorih bivše Jugoslavije, še posebej v Sloveniji, pojavila kot teoretsko preizpraševanje politične sfere, filozofije in še posebej filmske teorije ter feminizma.
Problem psihoanalize in umetnosti lahko motrimo skozi Freudovo metodo analize umetniških del, po drugi strani Lacan pri tem ubira drugo pot. Kakšen je psihoanalitski prispevek k teoriji umetnosti?
Freud je zelo spoštoval umetnost. Imel jo je za eno najbolj zanimivih metod sublimacije, ki jih lahko posameznik doseže. Obenem je Freud odprl vprašanje, ali psihoanalizirati umetnika ali ne. Sama se strinjam bolj s to drugo opcijo, ki umetnosti pripozna presežni moment. Umetnost je namreč do določene mere nerazložljiva in mora ostati nerazložljiva. Sublimna kakovost umetnosti je v tem, da je ne moremo popolnoma ubesediti oziroma najti vzrokov za to, da ima sublimen učinek.
Freuda je nasprotno zanimala analiza samih umetnikov. Njegovi teksti o tem, kako umetniki proizvajajo travme, so doživeli mnoge kritike. Tak je na primer tekst o Dostojevskem, v katerem Freud predstavi tezo, da je pisateljeva epilepsija povezana z njegovim odnosom do očeta in njegovo željo po očetovi smrti. Kritiki so Freudu očitali, da je napravil prehitro analizo karakterja. Vseeno pa lahko rečemo, da je ta teorija koristna na področju kriminologije. Analiza Dostojevskijevega samokaznovanja nam pomaga pri razumevanju želje po zunanjem kaznovanju, ki odvzame neznosen občutek krivde, za katerega posameznik ne ve, od kod prihaja.
Pogost očitek psihoanalitičnemu pristopu k umetnosti je, da v umetniškem delu prehitro najde koncept, ki ustreza teoriji, kot je na primer vdor realnega, das Unheimliche ipd. Se strinjate s temi očitki?
Absolutno. Mislim da je treba biti pri psihoanalitičnem pristopu k umetnosti zelo previden in se ne obnašati kot slon v trgovini s porcelanom. Prehitra uporaba psihoanalitičnih terminov pri analizi umetniškega dela predstavlja nevarnost, ki se ji včasih teoretiki in umetnostni kritiki ne znajo izogniti. Freud je zagovarjal tezo, da je treba ohraniti tak odnos do umetnosti, v katerem psihoanaliza ne poskuša dominirati, ampak pusti umetnosti nadvlado prav zato, ker gre pri njej za presežek, ki ga psihoanaliza ne more zvesti na vzroke, ki so do njega pripeljali. Lacan je analiziral Jamesa Joyca in trdil, da je imel psihotično strukturo osebnosti, ni pa padel v psihozo, ker mu je njegovo pisanje to preprečilo. Taka analiza nam pomaga razumeti proces nastajanja umetniškega dela, seveda nam pa nič ne pove o presežku, ki je sam proizvod, recimo knjiga ali neko umetniško delo.
Danes obstajajo mnogi umetniki, ki se sami eksplicitno obračajo na Lacanovo teorijo. Kdo so ti umetniki, zakaj mislite, da jih ta teorija pritegne?
Psihoanaliza je tako zaznamovala prejšnje stoletje, da je na vseh področjih postala nekaj, na kar referiramo. Že v začetku prejšnjega stoletja so se umetniške prakse posluževale razmišljanja o psihoanalizi, dadaizem na primer. Te prakse so se nanašale na zagato, ki jo je pokazala psihoanaliza. Mislim, da se danes sodobna konceptualna umetnost lahko opira na analize, ki jih je prinesla psihoanaliza. Ko umetniki referirajo na Freuda ali Lacana, referirajo na nekaj, kar je del kulturne scene, v kateri živijo, tako me ne čudi, da je psihoanaliza postala del nekaterih umetniških praks.
Zdi se, da umetniško delo v moderni ali postmoderni potrebuje neko ne nujno psihoanalitično teoretsko dopolnilo.
Neka teoretska scena, ki dominira v družbi, determinira umetniško produkcijo, toda nanjo vplivajo tudi druge stvari, kot so razredne razlike, socialne razlike, razlike med tretjim svetom in razvitim svetom. Če pogledamo, kako deluje umetniška produkcija v globalnem prostoru, umetniški trg danes odpira prostor za umetnike tretjega sveta, ki so v tistem trenutku prepoznani kot mednarodno zanimivi, zato ker je določena politična situacija odprla interes zanje. Na zadnji Dokumenti so se trudili odpreti vrata umetnosti tretjega sveta, še posebej Afriki. Vsakokrat, ko se pojavi vojna ali ko postane država zanimiva, kot je na primer danes tudi Kitajska, vznikne teoretski interes za umetnost tistega kraja. Zanimivo pa je, da se umetniki iz teh področij obupno trudijo uganiti, kaj bi bila želja zahoda, kakšno umetnost naj bi mu predstavili.
Za psihoanalizo so bili vselej zanimivi fenomeni popularne kulture, kot so resničnostni šovi, knjige za samopomoč ipd. Kateri fenomen iz tega polja po vaše terja analizo ali interpretacijo?
Resničnostni šov je fenomen zadnjega desetletja in je povezan z ideologijo poznega kapitalizma. V njem je posameznik dojet kot tisti, ki sam sebe oblikuje tako, kot se hoče videti, hkrati pa ti šovi slonijo na prepričanju, da je mogoče najti skrivnost v navadnem, realnem življenju. Toda pokazali so, da nikakor ne gre za to, da ujamemo neko realnost, ampak da posamezniki, ki nastopajo v njih, pravzaprav igrajo samega sebe, oziroma poskušajo uganiti, katera persona bi bila najbolj privlačna za gledalce.
Zelo zanimive se mi zdijo nove ameriške oddaje, ki zadevajo spreminjanje telesa. Taka je Swan, Labod, v kateri izberejo veliko število ljudi, ki imajo težave s svojim izgledom, in jih spremenijo, polepšajo in nato se ti vrnejo v svoje domače okolje. Gre za tri mesece torture hujšanja, oblikovanja telesa s plastičnimi operacijami, po katerih naj bi posameznik dobil telo, v katerem si bo všeč. Na koncu so si vsi ti posamezniki zelo podobni. Današnja ideologija lepega popolnoma determinira identifikacijo s samim seboj. Posameznik ne postane to, kar naj bi bil, ampak postane neka vsiljena podoba lepote, s katero pa se je - tako si mislim - čez čas zelo težko identificirati.
Kaj bi torej bila psihoanalitska poanta oddaje Labod?
Psihoanaliza se z zagato, ki jo imamo s svojim telesom, ukvarja že od začetka. Freuda so zanimale razne oblike simptomov, ki se kažejo na telesu, od psihosomatskih bolezni do razne vrste paraliz, ki so posledica delovanja nezavednega. Psihoanaliza vztraja na tem, da je naše telo vedno fragmentirano, da nikoli nimamo popolnega nadzora nad njim. Nikakor ne moremo najti idealnega koncepta telesa, v katerem se bomo končno našli. Mediji pa nas prepričujejo, da je telo mogoče izbrati, da se z racionalno izbiro in težkim delom na svojem telesu lahko znebiš te zagate.
Obstaja tudi naveza med psihoanalizo in filmom. Nastanek obeh sega v leto 1895. Oba sta zaznamovala 20. stoletje. Kako vidite njuno povezavo? Je ta sploh utemeljena? Kako sta vplivala drug na drugega?
Zanimivo je, da sta nastala hkrati. Kamera poskuša ujeti neko globino, ki je prej s sliko, fotografijo nismo mogli. V tej globini vidi psihoanaliza nezavedno kot tisto ťzaŤ sliko. Še bolj zanimivo za psihoanalizo pa je, da se je v sedemdesetih letih pojavila potreba po analizi filmske produkcije. Na angleški sceni se je pojavila revija Screen, s katero se je oblikovalo celo novo polje teoretske produkcije, ki je s psihoanalizo poskušalo dati nov pogled na film.
Po drugi strani sama filmska produkcija vpeljuje psihoanalitične teme v svoje zgodbe na ta način, da se poigrava s tem, kako ujeti probleme posameznika v kamero ali realnost, ki jo posameznik vedno znova oblikuje na svoj individualni način. Jasno je, da je ta analiza filma v Angliji sedemdesetih let determinirala slovensko lacanovsko sceno. Analize Hitchcockovih filmov, filma noir in pozneje melodrame so zelo zaznamovale slovenski prostor in odprle Slovenijo v svet. Lacanovska produkcija, ki se je proizvedla tu, je postala pomembna referenca v sodobnih filmskih teorijah povsod po svetu.
Jela Krečič

Deloskop, novosti, Delo, 24.6. 2005

Gesta v evropskem kulturnem izročilu
Kolokvij, predavanja, performansi. 24. 6. in 25. 6.
Zavod Muzeum s partnerji iz Italije, Španije, Grčije, Velike Britanije, Avstrije in Slovenije sodeluje v večstopenjskem mednarodnem projektu, ki ga je iniciirala Fondazione Fabbrica Europa iz Firenc in med drugimi podprla Evropska unija v sklopu programa Kultura 2000. Namen projekta je definirati možne medkulturne modele, ki bi ob preučevanju in podajanju primarnih oblik komunikacije poskušali vzpostaviti skupno evropsko identiteto ter v raznih medijih preučiti izraze neverbalnega para-jezika, ki odsevajo mnogotero podobo sodobne Evrope. Začel se je v lanskem letu, zdaj pa bo v obliki kolokvija, predavanj in ťžive razstaveŤ oziroma performansov predstavljen tudi v Ljubljani.
Kolokvij, na katerem sodelujejo Maurizia Settembri, Nicole Leghissa, Simona De Luca, Paolo Atzori, Pietro Gagliano, Marina Bistolfi, Silvia Palmia, Max Simbula, Sioned Huws, Andrés Morte Terés, Tommaso Arosio in Beatrice Innocenti, je zasnovan kot niz dialogov o posamičnih sedmih fazah projekta. Tako bodo sodelujoči umetniki in kuratorji s pomočjo predavanj, performansov in videa predstavili antropologijo in genealogijo v gesti, interface in pojavnosti geste v vizualni umetnosti, arhitekturi, plesu, filmu, gledališču, filozofiji in lingvistiki. Srečanje bo izkoriščeno tudi za refleksijo razvoja in kontinuitete sodelovanja med partnerji: Fabbrico Europa iz Firenc, Artefactory 41.14 iz Procide, Chapter Arts Centrom iz Cardiffa in Mercat de les Flors iz Barcelone.
Predavanji sta mišljeni kot nekakšna vez teorije med prezentacijami na kolokviju in živo razstavo. Tako bo Renata Salecl svoje predavanje utemeljila na analizi plesne predstave Room and road, medtem ko bo Aneta Serafimova predavala o soočenju božjega in človeškega v bizantinskih slikah.
Razstavo Gesta za mesto sestavljajo trije site-specific performansi, od katerih je vsak povezan s posamičnim primarnim umetnostnim medijem: gledališčem, plesom in likovno umetnostjo. Pariški duo Etxea se bo predstavil z ritualom Inexhib, kjer si igralca Frédéric Etcheverry in Gloria Aras z občinstvom delita skupen prostor v realnem času. Michal Murin bo uprizoril predavanje o genealogiji 104 leta stare zasebne geste, ki postane muzej, Mateja Bučar pa bo v sodelovanju z Rebecco Murgi in Jonathanom Pranlasom ter Vadimom Fiškinom in Random Logic znova pokazala Room and road, svojo odprto plesno zgodbo o gibanju. Igor Španjol
Več lokacij. Petek, 24. 6.: ZRC SAZU, Prešernova dvorana: predstavitve med 10.00-15.00, ob 20.00 performans Etxea: Inexhib (Gesta za mesto). Sobota, 25. 6.: ZRC SAZU, Prešernova dvorana: predavanje-performans M. Murina (Gesta za mesto) med 11.00-12.30, predavanji R. Salecl in A. Seraffimove ob 12.30 oziroma 15.00, predstavitev P. Gagliana ob 16.00. Stara elektrarna: N. Leghissa: Genealogija v gesti ob 18.00, performans A. Morte Terésa ob 20.00. Moderna galerija: plesni performans Room and Road M. Bučar (Gesta za mesto) ob 20.00 in 21.30.

Jedrt Jez, RTV SLO 1, 8 DAN in Kultura

nazaj