Deklica in kontrabas
Obstojen pečat, Bojana Kunst, Razgledi
S predstavo Deklica in kontrabas, tokrat v programu
Odprtega Mladinskega, nadaljuje režiserka Barbara Novakovič subtilno oblikovanje
podob iz naše zavestne ali nezavedne emocionalne in intelektualne zgodovine,
ki vsakič posežejo v asociativni repertoar raznih umetniških področij.
Tokratno podajanje podob, asociativno povezano s podobo zvoka, je naseljeno
v tisti individualni zgodovini, ki je v vsakem izmed nas navzoča s podobami
otroštva; že skoraj stereotipnimi strahovi in mislimi, ki pa še v naših
stereotipnih mislih in emocijah ostajajo budni, so v vseh nas hočeš nočeš
doma in se z nami vedno znova prebujajo in poigravajo.
Predstava se razpre s podobo velikega kontrabasa v ozadju, ki rabi hkrati
kot hiša in prehod, in vrtljivo podobo mehaničnega orkestra, harmoničnega
avtomata, ki v svoji živi, a mehanični givljivosti še danes zbuja strah.
Harmonični deli tega mehaničnega orkestra so seveda štiri ženske (Danjana
Černe, Draga Potočnjak, Sanja Neškovič, Neda R. Bric,) in te se potem,
ko se avtomat razbije, pred nami različno gibljejo skozi posamezne slike,
napolnjujejo in izgubljajo svoje otroštvo, tukaj so veliki zajci, škatlice,
ki govorijo, pa hitra živahnost mišic, strah pred odraščanjem, pa podobe
odraslih, dologolasih potnic po času, pa matere temnih pogledov (Damjana
Černe), ki navsezadnje v bolju z Angelom (Sanja Neškovič), premaga in
prekrije kontrabas/hišo. Prihaja torej čas pravih hiš, ostrih vogalov,
ki nič več ne zvenijo. Zanimivo je, kako režiserki uspe te podobe napolniti
s subtilnostjo in živahnostjo, lahko rečemo, da je njen občutek lucidno
detajliranje v tej predstavi docela udejanjen, tudi s pomočjo odličnih
akterk, ki v izrazu in telesu podajajo skrivnostne napol realne napol
sanjske podobe.
Pogrešamo morda le trdnejšo dramaturško strukturo, preplet in večjo pretočnost
med posameznimi zgodbami, včasih mogoče bolj jasen jezik. A kljub temu
režiserki uspeva ohraniti pozornost prav z nekaterimi dodelanimi podobami,
ki se pred nami sprehajajo kot slike na razstavi in ki s subtilno domišljijorazstavljajo
tisto, kar je skrito v preteklosti. In nič zato, če se nam morebiti zdijo
te podobe domače, le še doslednejše puščajo za seboj občutljiv, a obstojen
pečat.
Slovo od otroštva v senci Materine postave, Blaž
Lukan, Delo
Nad odrom na odru dominira velik kontrabas brez
strun, pravzaprav nekakšna omara, ki je (kot pri C.S. Lewisu) prostor,
od koder prihajajo zgodbe, oziroma jih instrument sam s svojo veličastno,
pa tudi nekoliko grozljivo pojavnostjo poraja. Štiri nastopajoča dekleta,
zlasti tista, ki se v predstavi imenuje Zajec, ko z zajetnim kontrabasovim
telesom v nenehnem kontrastu; če bas ne more biti drugega kot "odrasel"
instrument, so štiri igralke v resnici otroci (kljub temu, da se ena ofd
njih imenuje Mati). Pred nami uprizarjajo v zgoščen niz povezane in velikokrat
hermetične "spomine na otroštvo" ter "vizije odraslosti",
ki so nemara hkrati "biografski" in "fantastični".
V zaporedje jih veže sanjska oziroma asociativno-energetska logika, njihov
skupni imenovalec pa je ("ženski") emotivni naboj. Ta naboj
ni nevtralen, temveč je vselej označen z nekakšnim mankom oziroma presežkom:
dekleta je strah, stiskajo se in v trepetajo, nekaj prizorov je prav psihodramatsko
travmatičnih, na trenutke se zdi, kot da celo povsem "zasebno"
doživljajo lastna stanja in odnose.
To neprestano doživljanje sebe in sveta je tudi poglavitna kvaliteta uprizoritve;
kljub temu, da vanjo po različnih poteh prihajajo ne vselej enako zgovorne
besede, glasba, rekviziti in mizanscenske relacije, je njen osnovni ton
čist in ga lahko imenujemo iniciacijska stiska ali eksistencialno prebujenje.
Le-to ni nikdar ideološko označeno ali do kraja simbolizirano, v njem
je vselej tudi dovolj igrivosti, na trenutke celo humorja. Štiri dekleta,
ki so pravzaprav poetični "kosi" ene same ženske in jih na odru
zaznamuje nekakšno tiho zavezništvo, brezpogojna bližina, pa šele na koncu
dokončno ("ideološko") zatre velika mati.
Po zaslugi nežne in intimne govorice uprizoritve je nanjo (kadar se dovolj
odpre) mogoče navezati lastna občutja in strahove, kadar pa je tesno zaprta
jo lahko z zanimanjem opazujemo od zunaj. "Junakinja" te redkobesedne
poetične slikanice je Deklica, ki jo igra Draga Potočnjak; v glavi kot
da ima nekakšen neprestan "intuitiven" načrt in v prostoru vztrajno
išče smisel in red. Potočnjakova je v svoji interpretaciji našla intenziven
notranji pogled, ne zanima jo pojavnost kot taka, temveč vselej išče stik,
odnos z njo. Neponovljiv je njen kontakt z Zajcem, ki ga (jo) igra Sanja
Neškovič: v nekem trenutku sta oba dekleta kakor dve frklji, ki se skoraj
spačeno nasmihata (lastnim ali avtoričinim) spominom oziroma aktualnemu
doživetju druga druge; to je trenutek resničnega "bivanja",
v katerem odrska "forma" povsem ponikne. Neškovičeva je trepetavo
bitje, ki jo stresata strah in mraz; zdi se kakor bi bila gola v svetu,
ki se grozeče nakazuje, njeno telo spreminja oblike in izraze in nikakor
nr more doseči (navpične) forme, ki jo od nje terjajo: baletno stopanje
na "špičke" in nato lutkasto poplesavanje učinkuje grozljivo
nesmiselno, pretresljivo "lepo".
Neda R. Bric je Dekličino srce, nekakšna nesnovna prikazen z dolgimi lasmi,
vselej rahlo hrepeneče vznesena, nežna in kakor bi tudi sama stala na
prstih v prizoru poslavljanja, Damjana Černe, pa je temna, od ostalih
deklet drugačna Mati: čeprav je njihov neločljivi del, njena bolečina
ne prihaja več iz strahu, temveč že iz izkušnje, ničesar kar je življenje
naložilo nanjo se ne more več otresti; ko njena visoka postava zasenči
kontrabas, ki ga je potrebno celo prekriti, je otroštva nepreklicno konec.
Dekličino srce, Tatjana Grief, Dnevnik
Gre za eno izmed petih predstav, ki so del konceptualnega
gledališkega projekta Muzeum, ki raziskuje posamezne aspekte gledališke
izraznosti: likovno govorico, arhitekturo, dramatiko, glasbo in gib oziroma
vsebinsko nadaljevanje predhodnih uprizoritev (Čriček v pesti, 1994, Lo
Scrittore, 1995 in Emilija, 1996).
Deklica in kontrabas je pravljica o otroštvu, odraščanju in razmerju med
materjo in hčerjo, kontrabas je simbol dekličine hiše, kjer so rojeva
in mineva neko otroštvo. Nosilci pripovedi so štirje karakterni tipi.
Kot Deklica je Draga Potočnjak iščoča, čustvena, razigrana in mladostno
hrepeneča. Njene sanje, ki jih kot igračo - zajca na kolesih - vselej
vleče za seboj, pooseblja tudi "živi" Zajec, ki ga je odločno
upodobila baletna solistka Sanja Neškovič. Zajec je na eni strani predmet
dekličinih sanj, na drugi strani pa anksiozni zajec kot simbol strahu
in nepoznanega. Dekličina mati Damjan Černe je molčečna, oddaljena in
stroga. Neda R. Bric je v predstavi upodobila najbolj abstraktno vlogo
- srce, čigar simbolika, zlatolaska v dolgi rožnati obleki s pogledom
usmerjenim v daljavo, je distancirana in neoprijemljiva.
Kostumografija je skrajno enostavna in govori sama zase: deklica v beli,
Mati v strogo temno rjavi, Srce v rožnati obleki in Zajec z naznačenimi
uhlji, ki jih ob koncu predstave zamenja za peruti. Scenografija izpostavlja
velik lesen kontrabas - hišo, kot fizično izhodišče in stičišče odrskega
dogajanja, zvoki in glasba delujejo kot samostojna dimenzija. Uprizoritev
ima zelo malo govorjene besede - ko gre za besede, so to le šepetanja.
Izrazno veliko bolj ekspresivno spregovorita skozi naravne zvoke in glasbo
čustveno izzvana mimika in gib. Pravljični karakterji Barbare Novakovič
so nagnjeni k tipiziranju, kar povzroča njihovo otrplos in tesno zamejeno
sporočilnost. Deklica in kontrabas je abstraktna in simbolno preobložena,
na sami meji patetike.
Pravljica o pravljici, Jedrt Jež, Radio Študent,
Barbaro Novakovič ste dodobra spoznali v nedeljskih
Očeh. Pa vendar, njeno gledališče Muzeum, po mojem mnenju edino tvori
most med osemdesetimi in devetdesetimi na področju slovenskih scenskih
umetnosti. V zlatih osemdesetih je sodelovala pri projektih "Ženska,
ki nenehno govori, Emila Hrvatina, vključno z Brigadami lepote, Vlada
Repnika oziroma Gledališča Helios. Kljub temu da so bila osemdeseta precej
politično naravnana, so NSK-jevci svojo političnost močneje ikonografsko
obarvali. Če se tokrat ne spotaknemo ob biomehanične citatnosti in glavno
nalepko konceptualnosti. Hkrati pa pustimo vnemar ostale brate konceptualiste.
Muzeum si je sicer zadal konceptualistične petletke in samega sebe tudi
imenuje gledališče koncepta, pa vendar odmik in preskok Barbare Novakovič
se je spustil v likovno, umetnostno zgodovinsko, neverbalno in atmosfersko
gledališče. Predstave: Čriček v pesti, Lo Scrittore, in Emilija so nas
popeljale skozi rahla vlakna labirinta intime, umetniške in obče zgodovine.
Daleč od političnih drž, mišljeno v oguljenem vsakdanjem jeziku, in sploh
drž tipične gledališkosti. Njen prostor, govor in slika imata kaj malo
skupnega z deklerativnim gledališkim orodjem. Zadnja predstava Deklica
in kontrabas komaj prepoznavno sledi logiki prejšnjih projektov, a izogniti
se jim ne more in noče, ne glede na komunikativnost in nestatičnost prvih
treh artističnih uresničitev. Predstave barbare Novakovič preizprašujejo
o mediju, v katerem se pojavljajo. Lahko bi rekli, da je drža v tem segmentu
postmodernistična, zakaj ne. Ne gre za golo avto in siceršnjo citiranost,
lahko bi dejali, lahko bi dejali, da gre za nadgrajevanje idej. Vezi med
predstavami se ne vpeljujejo samo z značilnimi elementi njenega gledališča.
Elementi so skoncentrirani na rekvizite kot leitmotiv.
Predstava Deklica in kontrabas, ki je sicer nastala v okviru odprtega
mladinskega gledališča, torej vleče nit iz preteklosti Muzeuma. Specifičnost
tiči v barvno obarvani logiki: v pravljicah, sanjah in duhovnih labirintih
možganskih tkiv. Morda vam ne bo uspelo izklesati logike režiserke, nič
ne de, čeprav govorimo o trdno skonstruiranem načrtu. Njegov čar je v
asociativnosti vsakega posameznika, da pa le-ta ne ubere ezoterično avanturističnih
smernic, poskrbi, kot sem ravnokar omenila, režijska natančnost in domišljenost.
(...)
Majda Knap Šembera, Odmevi, TV SLO 1
Na današnjem večeru v Slovenskem mladinskem gledališču
je bila rojena četrta predstava gledališča Muzeum Barbare Novakovič z
naslovom Deklica in kontrabas.
Izjemni pravljični niz podob, glasbenih krikov in besednih šepetov, ki
jih je avtorica z domiselnostjo otroške asociativnosti spletla skupaj
z discipliniranim kvartetom, Nede Bric, Damjane Černe, Sanje Neškovič
in Drage Potočnjak je požel zaslužen aplavz. Za ljubko preprostostjo se
namreč skriva premišljeno delo cele vrste ustvarjalcev, ki so zgodbo o
srcu, otroških sanjah, zajčku, materi in deklici zaokrožili v pomenljivo
celoto iz katere kljub slovesu od otroštva zažarijo tudi humorne bodice.
