kritike
Knjižnica pisem
DIALOGI 2013, Primož JesenkoNagnjeni rokopis gledališča Muzeum - podčrtovati aktualne trenutke skozi pisma in zgodovino umetnosti
V korespondenci umetnikov je nekaj nedoumljivega, vsaj z današnjega zornega kota. Pisma slovenskih književnikov o književnosti, kompendij dopisovanj med slovenskimi literati (2008), zajame v stavke svetovja ne le neposrednih sporočilnih okruškov, pač pa tudi prostor, čas in zelo specifično inteligenco čustvovanja in ubesedovanja misli, čutenja, sebe. Obširni sveženj pisem Lojzeta Filipiča ali Herberta Grüna, dveh temeljnih imen slovenske dramaturške vede po drugi svetovni vojni ali Balbine Baranovič z njenega študijskega leta 1965 v ZDA, presune s posebno blagostjo in s širino registrov, ki se današnjemu estetu ne zdijo samoumevni, če jih nemara ni več zmožen. Današnji mentaliteti predstavlja mejni primer Taras Kermauner, ki je v okviru svojega življenjskega projekta Rekonstrukcije in reinterpretacije slovenske dramatike namenil svoji korespondenci s kompatibilnimi ustvarjalci celo več knjižnih izdaj. Pismo je danes relikt preteklosti - pomnoženi korpusi korespondence, ki bi oprijemljivo pričali o ideja, konceptih, občutkih ali dvomih, odtekajo v času interneta v abstraktno daljo. V času brskanja po spletu kot priročni knjižnici je pisna korespondenca drugačna, zdi se poploščena, hkrati pa je razvejana, večglasna, v odzivnosti pospešena. Predvsem gre za igro v polju brisanja mej med javnim in zasebnim.
Knjižnica pisem je predstava, katere tekst tvori množica podtekstov. Zvočni kulisi v prvem delu dajejo takt vprašanja inkvizicije, poosebljenje sistema brez skrupulov in pomislekov do sebe, z gledališko izpiljeno in samozavestno govorico. Redosled besed, artikulirano in strogo prestavi izpraševanega umetnika v pozicijo posameznika, soočenega s sistemom, v danem zgodovinskem trenutku preglašenega oziroma gladko preslišanega. Na ta način je perspektiva Knjižnice pisem, ki jo čas zarisuje v posameznika s širšim uvidom v stanje stvari, bridka. Čas renesanse: glas Janeza Starine nas nedvoumno prestavi v čas, ko so se vzporedno z razvojem humanistične misli bojevale bitke za lokalne interese in univerzalno oblast. V zapiskih beneške inkvizicije 16. stoletja postane tarča umetnost. Umetnik je z drznimi profanimi vložki na sliki kršil običajne vzorce krščanske ikonografije.
V prvem planu predstave je beseda, govorjena in zapisana, spomin, v iskanju vira in izvira, ki preči stoletja. Današnjemu času se približuje skozi svetovljansko avtobiografsko govorico Nine Berberove. Predstavo v več intermezzih previje v metaforično in simbolno nabito zamolklo izkušnjo, osamelost, v obstajanje s steklenim lestencem, ki je (od)padel na tla. Tudi lestenec je v ponovitvi predstave isti, vendar ne enak. »Italics are mine«: gledališki diskurz omogoča obnavljanje, ponavljanje, levitve, preobrazbe in odpiranje.
Stol, na katerem sedi gledališka režiserka-igralka, ki poskuša odgovarjati na vprašanja zbrano, razpada. V naslednji ponovitvi predstave je restavriran. V predstavi ni atrakcije vizualnega, ki bi gledalcu v trenutku pričaralo senzacionalni dogodek, kot ga je zajela denimo orjaška slika Poroke v Kani Benečana Paola Veroneseja. Režija sloni na svojevrstni obliki minimalizma in konceptualnega vizualnega sporočanja (scenografija Petre Veber). Predstava pušča odprti prostor, v katerega izrisuje, govorjeno besedo. Dürerjeve sanje o apokalipsi, Leonardove starostne zapiske o viharjih in katastrofah. Kot bi gledali sinji akvarel z opisom sanj, ali vrtince izrisane z rdečo kredo. In nato spet simboli, oblak, soba, besedilne ulice in vrtovi.
V tej točki zazna Knjižnica pisem smer, v katero odtekata svet in čas, ki je izrisana, sproti zbrisana, a spet teče naprej. V tem smislu je predstava natančna refleksija prostorčasa, v katerem je globina zaznavanja in dojemanja utemeljena na pisani besedi, ki je še zmeraj vtisnjena in vklesana, v dialogu s podobo, ki je bila »izpisana« kot misel. Knjižnica pisem je neomajna in radikalno iskrena. In ta predstava si kljub vedenju o okoliščinah ne more kaj, da ne bi bila še bolj iskrena. Ne opozarja nase, naseli najdeno prizorišče, neznano skladišče. Sprehod po spletu vselej računa na naključni element nepredvidljivosti in v tem improvizatorske naključnosti. Tudi gledališče je splet.
Zdi se, da trenutni čas ni niti renesančno umerjen, niti uprt v koordinate humanizma. S preciznim intuitivnim prijemom v samo srž zgodovine (umetnosti) doživljamo nenavadno subverzivnost, ki jo v polju gledališke percepcije Muzeum izpeljuje v vseh svojih projektih, od Črička v pesti, Lo Scrittore, preko Emilije, Paracelzusa in Frankensteina, Moliera, Rodina II do avtorskih interpretacij besedil Racina, Shakespeara, Čehova in Harmsa.
Knjižnica pisem abstrahira intimo, kot družbeni glas pa podaja odgovor, očiščen ludizmov in kodiranj, odločen in zelo prepoznaven glas za umetnost. Tukaj je, v velikem dolgem praznem najdenem prostoru s številnimi okni, s prepihi in piski mimovozečega vlaka. Ne odide domov. Tako je Knjižnica pisem nova epizoda v zgodovini Muzeuma Barbare Novakovič in ponovna možnost za vzpostavljenje drugačne in zelo posebne percepcije gledališča.
EUNIC AUSTRIA
Theatre festival "Magic of the Language" - Interview about "Library of Letters: Walk through the letters"
Magie der Sprache (flyer)
SIGLEDAL
Knjižnica pisem
