kritike
Muzej pisem
PARADA PLESA, 11. 9. 2013, Daliborka PodbojMuzej pisem, ki jih piše Barbara Novakovič Kolenc
Ambientalna dramska pripoved z balerino Sanjo Neškovič Peršin
(...) Muzej pisem se je zgodil 15. oktobra na sceni čistih linij in beline dvorane Duše Počkaj v Cankarjevem domu v Ljubljani. Bela scena kockastih oblik je toliko razvejana z vhodi, izhodi in prostorom okoli na okoli, da dovolj jasno vtisne sliko muzejskega ambienta ravnih površin, z gugalnico v ospredju pa se moderna vsebnost romantično povezuje s časom pred dvema stoletjema, in tekst, ki se sproti izpisuje na stranski ploskvi, le še potrdi muzejsko vizijo scenografije Uroša Rustja. V močno osvetljen prostor (oblikovanje svetlobe Borut Lampret) vstopita performerki, ki sta si po velikosti kar podobni, igralka Petra Govc in balerina Sanja Nešković Peršin. Petra Govc subtilno s prijetno dramatiko in toplino pripoveduje napisano vsebino, njen glas je poetičen, besede pa sugestivno valovijo po prostoru. Sanja Nešković Peršin se predstavi v vlogi živo oprijemljivega odseva izgovorjenega, je elegantna vizija prefinjene romantične drže in je stilna poslikava intimnih vsebin, ki zadevajo stanja strahu, tesnob, ujetosti, melanholije, norosti ..., pač stanja podpisanega posameznika. Pripovedovanje rokopisnih izlivov je skupaj s sceno in kostumi s podpisom Alana Hranitelja režiserka zaobjela v dramsko celovitost novih uprizoritvenih vsebin.
Ne pripovedujejo le izbranih besed, saj spregovorijo tudi maske, drsni koraki, krinoline trdih stranic, se po rokah elegantno pretaka mrtva sipa ali pa se guga na gugalnici, ko avtorica gradi vsebinske medprostore in domiselno poglablja besedne vrstice. Nežno in skoraj neopazno režiserka z lahkotno roko senči novodobno sterilno belino z intimo preteklosti, ko spaja preteklost s sedanjostjo, kjer ni predpisanega zaporedja, je pa dogajanje, v katerem ne manjka sprostitve ob kavi, embalaže prenosnih lončkov, ali pa se sladka s torticami ... Atmosfero muzejske realnosti, ki je največkrat prepojena z eksponati preteklosti v klimatiziranih dvoranah novodobne arhitekture, po katerih se pretakajo množice sedanjosti, pa na sceni poglablja še glasbeni izbor Blaža Peršina. Gib se tako pri Petri kot pri Sanji izkaže kot procesni tok slišnega in videnega, le v različicah njune razmejitve, kajti toliko besed, kolikor jih spregovori Sanja toliko je vsebinskega gibanja Petre in obratno. Plesalka, Sanja Nešković Peršin pa s svojo gibalno vsebnostjo še dodatno zapolnjuje medprostor družbenih(lažnih) fines, sprenevedanj in vsebinskih premikov; vseeno pa bi lahko pričakovali nekoliko bogatejši plesni slovar z več strukturnih različic. Muzej pisem Barbare Novaković Kolenc je ambientalna dramska pripoved izčiščenih likovnih vsebin, kjer izpisani list posamičnih življenjskih utrinkov postane jedro, okrog katerega se spletajo dramske vsebine.
V našem 21. stoletju Muzej pisem, z nedvomno inovativnimi scenskimi prijemi in uprizoritvenimi vsebinami, odkriva zgodovinski čas in življenjsko intimo tistih nekaj človeških generacij, ki so pred nami tlačile zemljo, si pisale in razpošiljale pisma ter pričale zgodovino za nove generacije. Zastavlja se aktualno vprašanje: Kaj bo ostalo našim zanamcem od vse plastike in vele jeder elektronskih zaslonov, bo ostalo le smetišče zavrženega in neuporabnega, kot je nakazano v filmski robotiki Spielbergovih filmov?!
ARTFIKS, REVIJA ŠTUDENTOV UMETNOSTNE ZGODOVINE
Muzej pisem
SIGLEDAL
Muzej pisem
Muzej pisem na gostovanju v Izraelu
