kritike
Papir
DNEVNIK, četrtek, 03.01.2008, Ida HiršenfelderPapirnati žerjavi
Razstavo z naslovom Papir - Peperworks sta kurirala Barbara Novakovič Kolenc, ki jo poznamo kot pobudnico nekaterih odmevnejših kuratorskih projektov (Greenaway, Continental Breakfast), in makedonski umetnik Jovan Balov, ki je razstavil tudi tri osrednje objekte na tokratni razstavi. V katalogu so avtorji dobili prostor na papirju, kamor so lahko zabeležili misli ob razstavi, kar je za spremembo dobrodošla kuratorska praksa.
Čeprav ima vsak umetnik povsem svoje videnje tega materiala, bi lahko njihovo zanimanje zaokrožili v dva ključna momenta. Papir je po eni strani civilizacijski dosežek, ki omogoča širjenje znanja in poetike; na razstavi se pojavlja kot kiparski likovni material, ki sam po sebi narekuje ljubezen do črke. Po drugi strani pa so tiskani mediji, navzlic poplavi drugih, še vedno glavni nosilci informacij in tvorci javnega političnega mnenja, s katerim manipulirajo sistemi oblasti. Sodelujoči avtorji pripadajo srednji generaciji, katere življenjska ustvarjalna izkušnja ji omogoča pregled spreminjanja nosilca informacije od papirja do radia, televizije in nazadnje digitalnega spletišča, pri čemer so do tega materiala zavzeli uporabno in mestoma nostalgično držo. Alen Ožbolt v slepih pismih, slepih tiskih izrezuje poetičen prostor, ki se pojavi v praznini vmesnega prostora. Tradicionalni pisemski nosilec razstavi z mnogo ljubezni do knjige, čeprav material uporabi povsem kiparsko. Najbolj banalen simbol "srce", začrta minimalističen poseg po celotni površini tal in govori o izgubljeni ljubezni.
Užitni papir Simona Šemova predstavlja nacionalne simbole, ki jih zarisujejo rezine vtisnjene zelenjave. Pripravi nam užiten papir z receptom za ustvarjanje nacionalnih, religijskih simbolov. Šemov s tem ustvari popolno materialno demistifikacijo papirja, ki je vsem civilizacijskim dosežkom navzlic zgolj obdelan zmlet del rastline. Delo ima tudi popolnoma stvarno plat, ker opozarja na resnično hrano za navadne ljudi, ki ne morejo živeti zgolj od svetlih simbolov. Zoran Todorović je iz časopisja postavil site specific inštalacijo Beograjski oltar, ki je del širšega projekt Govori srpski da te ceo svet razume. Govori torej o problematičnosti srbske nacionalne identitete. Osrednji del oltarja sestavljajo dve beograjski reviji, desne Nin in leve Vreme, ki ju je umetnik s posameznimi izseki rekontekstualiziral in tako našel zanimivo, kontradiktorno vsebino, ki nas s politično nekorektnostjo in ostrino naravnost šokira.
Z brisanjem linearnega zapisa vsebin dnevnega časopisja se ukvarja tudi Ismet Ramičević, ki plete info tkanino iz nizanja zvitkov časopisnega materiala. Nanaša se na Baudrillardovo izjavo: "Živimo v svetu z več informacijami in z vedno manj smisla." Aleksandra Vajd pa se je s serijo Posvetilo odmaknila daleč od primarnega materiala. S papirjem se ukvarja zgolj posredno. Izseke intimnih posvetil, ki jih najdemo na prvih straneh knjig, je povečala v večmetrsko tapeto v oknu Vžigalice in vzdolž atrija Mestnega muzeja. Žal dela slednjih dveh avtorjev niso vključena v prostor galerije, čeprav moramo pozdraviti postavitev, ki je na primer Ožboltu omogočila dovolj prostora za postavitev poetične papirne inštalacije. Škoda na račun del nikakor ni slaba postavitev, ampak slaba označba del v muzeju. In to ni prvič. Muzej ima z vzpostavitvijo nove galerije idealno priložnost za oblikovanje zelo kvalitetnega in programsko usklajenega razstavnega programa, kar dokazuje tudi razstava Papir, čeprav ni popolnoma jasno kaj menijo s tem, da želijo vzpostaviti laboratorij urbane strukture.
VEČER, torek, 4. marec 2008, Helena Pivec
Papir ni papir
Ob razstavi Papir-paperwork v galeriji Vžigalica in atriju Mestnega muzeja Ljubljana v produkciji zavoda Muzeum Sam naslov razstave kot tudi vsako delo posebej se zdi posvetilo odsotnemu. Papir je akt, ki tukaj nosi vsakega od treh pomenov: je golo telo, dokument, hkrati pa tudi dejanje (gesta). Razstava Papir-paperwork zaobide tako klasično likovno rabo papirja (ki se materializira v obliki razstav "del na papirju" ali kipov iz papirne kaše) kot tematizacijo angleške besede paperwork (pisarniško delo s papirji, kjer pa se razraščajoči birokraciji že udinja digitalni nosilec). Na razstavi gledalca/bralca nista posrkala podoba ali tekst: pred očmi ima papir. In v "papir" sam je vpisana odsotnost - današnji papir s papirusom, vodno rastlino, iz katere so izdelovali papir v starem Egiptu, nima nič. Ljubezensko pismo. ""Misliti nate" (...) Sama v sebi je ta misel prazna: ne mislim te; kratko malo te vračam (prav tako, kolikor te pozabljam). To obliko (ta ritem) imenujem "misel": nič ti nimam reči, razen da ta nič rečem tebi: "Zakaj se spet vračam k pisanju? Draga, ne smeš postavljati tako jasnih vprašanj, kajti v resnici ti nimam nič povedati; tvoje drage roke pa bojo vseeno držale tale listič"." (Barthes/Freud/Goethe). Alen Ožbolt sestavi talno postavitev iz nekaj desetin odprtih pisem z "izštancanimi" srci (klišejski simbol je črka, ki tukaj preprosto udejani svoj izvorni pomen "rezati"): po dve v pravilnih razmikih, nato polovice na margini, ki potrebujejo naslednje pismo, svojo zrcalno podobo ali podvojitev, da izpolnijo obliko in nadaljujejo monološki vzorec. Pred nami leži preproga kot vrt, ki je dejansko letel (skozi javni sistem pošte, preganjen in zaprt).
Pojmi antične retorike in mnemonike so topografski - locus, sedes, topos - saj označujejo prostor, površine, ozadja, kamor se zapisujejo podobe kot črke na papir. Posnetek knjižne strani s posvetilom, ki je povečan in kot tapeta prilepljen na zid, novo delo Aleksandre Vajd, v razprti ploskovitosti poudarja telesnost knjige. Knjiga ima svoje robove, a se strukturno odpira v kontinuum. Kodirana praznina posvetilne strani preprosto in za tren (kot veka) ustavi prostor knjige, zastavi pogled, a nemudoma odpira drugam: "kot bi ustvarila prostor za portret, katerega uzremo, ko se sproži čustvo darovanja. Nekakšno odrivalo pred vstopom v zgodbo samo, predobredna prebuditev prostora," - kot zapiše v katalogu kuratorica razstave Barbara Novakovič Kolenc. Ime, ki sicer zaseda privilegirano mesto (tetovaže), v resnici ves čas uhaja. Programirano gledalčevo pozornost že kradejo palimpsestno prosevajoče črke z naslednje, prekrite strani.
Simon Šemov, mojster ročne izdelave papirja ("iz vlaken lanene preje, alg, fig, murve, bombaža, malih bezgovih jagod, japonske murve, teloha, pekočih kopriv, divje kumine..."), avtor knjige Medium Cellulosi, zasuka trajnost papirja, saj tokrat nosilec spreminja v jed, to gesto pa začini s tem, da celulozna vlakna zelenjave in sadja razporedi v papirnem listu v zastavne simbole kot so križ, davidova zvezda, svastika, sonce, rekoč "v ozadju zelo resnih zgodovinskih simbolov tiči resnična hrana za navadne ljudi in hrana kot resnični razlog za vojskovanje."
Schillerjev citat "Lakota in ljubezen vrtita svet naprej" je poleg citata iz Freudovega Nelagodja v kulturi o lažnih človeških merilih in želji po moči, uspehu in bogastvu, vgrajen v celostenski slojeviti kolaž iz tiskanih medijev. Umetnik Zoran Todović prekrije osrednji del svojega Beograjskega oltarja z "ikonami" naslovnic tednikov NIN in Danas (s skalpelom vrezana okenca omogočajo vpogled v fragmente besedila ali slike v notranjosti), ob straneh pa pritrdi v male kubuse razrezano in zlepljeno tukajšnje dnevno časopisje, in ga prebarva na svetlo in temno krilo. Stari Grki menda niso poznali besede "brati", tudi latinski glagol "lego" pomeni "zbirati", to pa evocira spominski proces. Jovan Balov (sokurator razstave, večmedijski umetnik, publicist in galerist med Skopjem in Berlinom) je zbiral materiale o identiteti Tita in jih soočal s svojimi mladostnimi spomini. "Transkript Tito" je trojni akt: ob gigantski silhueti glave, ki je kot velik izoblikovan madež tiskarskega črnila, na katerega se lepijo medijski okruški, so fotografski portreti iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana - spominske narativne podobe za srednjo generacijo in le še muzealije za mlajše.
Ismet Ramičević gostobesedje in gostopodobje časopisa guba v trakaste zvitke, ki jih niza v spirale, te pa neprodušno stisnjene uokviri in jih položi na tla. Umetnik, ki je bil tudi tehnični urednik dnevnega časopisa, pozna naravo nosilca pretakanja znakov do obisti - v galeriji gledalca/bralca izzove k hoji po umetnini, prožni preprogi iz medijev.
LIKOVNI ODMEVI, Radio Slovenija, 3 program, 5.1.2008, Petra Tanko
V galeriji Vžigalica, galeriji Mestnega muzeja Ljubljana je od petnajstega decembra na ogled mednarodna razstava Papir ? Paperwork. Na njej se predstavljajo umetniki, ki papir razumejo in uporabljajo kot goli material, ter drugi, ki papir kot material združijo z močjo informacije in jo tako ponudijo v drugo, novo branje.
BRALKA: V katalogu k razstavi Papir ? Paperwork je kustosinja Barbara Novakovič Kolenc zapisala: Zapis se običajno nanaša na belo površino papirja. Ta ne more biti neskončna, človek jo je umeril po svoji percepciji, po čutu vida in svoji roki. Papir lahko zamenja marsikatero snov. V tem procesu izgublja svojo primarno funkcijo nosilca zapisa. Zanima nas goli papir, tam, kjer kot nosilec informacije umanjka, ali tam, kjer je prisoten v razponu svojega življenja.
BRALEC: Razstavo Papir ? Paperwork je pripravil zavod Muzeum, Ljubljana, v sodelovanju kustosinje Barbare Novakovič Kolenc in makedonskega umetnika in galerista Jovana Balova. Na njej se z enim ali več deli predstavljajo makedonski umetniki Simon Šemov, Ismet Ramičević, Jovan Balov, srbski umetnik Zoran Todović ter Alen Ožbolt in Aleksandra Vajd, slovenska likovna umetnika.
BRALKA: Razstava Papir ? Paperwork se v smislu Mestnega muzeja Ljubljana, v okviru katerega deluje galerija Vžigalica, vpisuje kot muzealija, kot nosilec znanja, tradicije in kulture; saj je še pred izumom grafičnega stroja in tiska, še posebno pa od tedaj, pomemben vir zgodovinskega preučevanja in novih interpretacij. Po drugi strani je tu predstavljena možnost transkripcije materiala v umetniško delo.
BRALEC: Avtorji si podajajo komunikacijo z medijem papirja kot takega z raznolikim in svojskim pristopom. Alen Ožbolt, ki svoje delo razume izrazito intimno, subtilno in popolnoma neobremenjeno z vsakodnevnimi informacijami, se je približal papirju kot materialu, ki lahko svojo informacijo vsebuje na drugačen način kot zgolj tisk. Besedilo piše s škarjami. Avtor izrezuje simbole v natančnih geometričnih razmakih, ustvari strukturo odprtega pisma v prostoru. S preprosto gesto perforacije se papirnata čipka preobrazi v pismo. Nastaja vzorec izrezanega časa ? papirnatih src, katerega kontraste vbočenih in izbočenih oblik zamenjajo ponavljajoči se obrisi praznin v povečavi. Avtor tematizira tudi dimenzijo tal, ki se v likovni umetnosti pojavlja že od šestdesetih let naprej, v našem prostoru pa jih je Ožbolt v okviru projekta V.S.S.D. raziskoval že v prejšnjem desetletju.
BRALKA: Poseben pristop k mediju, predvsem pa samemu materialu, papirju, udejanja Simon Šemov. Je tudi profesor in vodja katedre za papir na likovni akademiji v Skopju. Več desetletij že posveča svoje raziskovanje ročni izdelavi papirja in svoje izročilo prenaša tudi študentom. Šemov anekdotično pravi, da se je vse skupaj začelo z nabiranjem gorskih rastlin za čaje. Svoje delo je razvijal v smeri raziskovanja celuloze, ki jo vsebujejo posamezne rastline v domačem okolišu, da za ročno izdelavo papirja ne bi bilo treba uvažati celuloz iz dežel daljnega vzhoda, s čemer se postopek znatno poceni. Tovrstno raziskovanje predstavlja ročno izdelana knjiga Medium cellulosi. Drugo delo, s katerim se predstavlja Simon Šemov ima naslov Makedonsko sonce, v katerem se medij papirja duhovito preobraža:
BRALEC: (prevod) Ena mojih tem je jedilni papir. Tehnično gledano, je to papir izdelan iz sadja in zelenjave, najbolj običajnih stvari v življenju, ki jih jemo. Oblikovani so v obliko znakov, simbolov religij, ideologij; peterokraka zvezda, svastika, Davidova zvezda in tako dalje. To je kot ena mala duhovitost, pojesti celo religijo ali celo ideologijo; predpostavljam, da je ljudem pomembnejši želodec kot ideologija. Glede na to, je sporočilo tako: najprej je eksistenca, in šele potem vse tisto, kar lahko človeka indoktrinira, mu vsili svojo ideologijo, misticizem, religijo in tako dalje.
BRALEC: Poseben pristop k razumevanju papirja je izbrala slovenska avtorica Aleksandra Vajd. Njeno delo nosi naslov Stran - Posvetilo. Razlikuje se od njenega dosedanjega dela, za svoj medij izražanja uporablja predvsem fotografijo. Tokrat je prevzela položaj tistega, ki ne proizvaja novih objektov, temveč prej izbira in reciklira kar že obstaja. Avtorica v katalogu zapiše:
BRALKA: od nekdaj sem se zavedala običajnih lastnosti knjige: oblikovanja njene naslovnice, vrste papirja, ki je bil uporabljen, izrazne podobe tipkopisa na strani? v zadnjem času sem začela zbirati strani, ki so del knjige, na katerih avtor nekomu zapiše svoje posvetilo? čez nekaj časa sem spoznala, da ima ta kratka opomba precej skupnega s trenutkom v resničnosti in da je tako začasna kakor kompozicija, moment, situacija na fotografiji? kratke, drobne, skrivne opombe sem obravnavala kot posvetitve knjige ali kot prvo povezavo, uvod, ki sodi zraven? kakor koli že, ni me zanimalo, kdo se skriva za začetnicami ali imeni? tiste strani so zavzele položaj podobe s svojo preprostostjo in varčnostjo? v nekaterih primerih je rezultat prav toliko povezan s poezijo kakor z umetnostjo? bistroumje tega dela je skrito v razkrivanju načina, kako posvetila, ko jih vidimo ločeno, zaživijo svoja lastna življenja?
BRALEC: Kompleksnost različnega mišljenja o papirju dopolnjuje tudi makedonski umetnik in profesor Ismet Ramičević, ki v delu Infotkanina obiskovalcu ponudi tudi nov prostor gibanja.
BRALEC: (prevod) Dolgo časa sem delal v časopisni hiši Nova Makedonija, bil sem tehnični urednik dnevnega časopisa. Tu se je vse začelo, leta 1998. Naredil sem multimedijski projekt Labirint. Iz tega projekta, preko od Labirinta 1, 2, 3, izhaja tudi to delo. Delo, ki ga razstavljam tukaj ima naslov Infotkanina. Tkanina, katere material so novice, novinarske fotografije in besedila. Pred razpadom Jugoslavije je bila velika informacijska napetost. Nisem se mogel zadržati, da se s svojo besedo, razmišljanjem o situaciji, ne bi odzval. V delu Labirintu je bilo polno besedil, fotografij, hodnikov; to je bil prostor, narejen v hodniku, ker sem svet v Jugoslovanskem prostoru doživljal tak, kot sem ga vzpostavil. Zavedajoč se moči, sile tega medija. Tako se je vse začelo. Vendar je to delo, Infotkanina, razbremenjeno vseh informacij, ker se cela informacija prelevi v umetniškem dejanju; kjer se besedila ne da več brati, kjer se fotografije ne da videti in se optika prenaša na čisto likovno situacijo. To je moje delo. Obiskovalec v galeriji ga lahko doživi vizualno, lahko pa ga doživi tudi fizično: zato ker se po mojem delu lahko sprehaja, lahko gazi po njem. To je za mene novi moment, zdi se mi pa, da tudi za obiskovalce. Ker se veliko obiskovalcev boji pohoditi umetniško delo, jaz pa to želim. To je taka snov. Neko nitko informacije vseeno ima. To je ta socialni vidik v mojem delu, ni nobene politike. V svojem umetniškem ustvarjanju nisem politično angažiran. Če hodi po umetniškem delu, se obiskovalec ne čuti gotovega; nekaj drugega je hoditi po vsakodnevni površini, obiskovalec se boji pohoditi umetniško delo, ne zavedajoč se, da hodi po informacijah.
BRALKA: Soudeleženec in tudi soavtor razstave Papir ? Paperwork je Jovan Balov. Makedonski likovni in večmedijski umetnik deluje na razdalji Skopje - Berlin, kjer vodi galerijo Prima Center. Na ljubljanski razstavi predstavlja tri svoja dela, ki preizprašujejo vedenje o največji osebnosti naše skupne zgodovine, o Titu. Torej, kdo je Tito:
BRALEC (prevod): Tudi jaz bi zelo rad vedel, kdo je Tito. Delo, ki sem ga napravil za to razstavo v Ljubljani postavlja vprašanje, kdo je bil Tito. Glede na to, da je bila moja analiza priprave na to delo bila zelo resna, sem poskušal zbrati material, ki govori o identiteti tega človeka, ki je vladal državi, v kateri sem bil tudi sam rojen. Našel sem preko trideset teorij o njegovi osebnosti, ki so zelo zanimive, kontraverzne. Po mišljenju generala Rotića, na primer, naj bi bil Tito ženska, transvestit, nadalje, naj bi bil Tito otrok skrivne ljubezni med avstrijskim grofom in njegovo materjo; na internetu sem našel tudi članske, ki govorijo, da je bil Tito trikrat zamenjan, da so ga prvič zamenjali v Parizu po kongresu komunistične partije v Barceloni, drugič je bil zamenjan po ofenzivi v Užicu in da je bil tretjič zamenjan v Drvarju. jaz nisem zgodovinar in cilj mojega dela ni, da bi se dotikal zgodovinskih dejstev. Sem samo umetnik, ki je ob svojem delu poskušal postaviti vprašanje, novo vprašanje, da bi ponovno preizprašal svoje osebno otroštvo in poskušal dojeti, zakaj se stvari, ki bi se morale zgoditi, niso zgodile. Slučajno imam v tem konceptu tri dela, niti nisem načrtoval, da bom imel tri dela. V ateljeju sem po fotografiji Tita iz leta 1946, naredil ta kolaž; zelo resno sem delal videodelo Transkript Tito. Sestavljen je iz treh segmentov: prvi je posnet v ateljeju, drugi je dokumentarni video o Titu ? kako si v luksuznem okolju brije brado; tretji del videa je posnet na Titovem grobu v Hiši cvetja: na njegovem grobu sem trgal časopise, in tako sem na simboličen način trgal svojo preteklost. Zelo zanimivo mi je bilo spomniti se osemdesetih let, ko sem bil prvič na Titovem grobu, saj sem tistega leta maturiral. Nam je bilo prepovedano slaviti maturitetni večer, namesto tega so nas poslali na Titov grob. Na misel mi je padlo, kako bi se moje življenje spremenilo, če bi takrat, osemdesetega leta trgal časopise na Titovem grobu. Torej je bilo to zelo nedolžno in zelo simbolično dejanje, ki sem ga storil leta 2007, bi bilo v osemdesetih nemogoče izvesti. Tako zelo so se stvari spremenile. Ostanejo pa neka čustva, spomini, ki jih človek analizira. Načrtoval sem, da bom razstavil dve deli. V mestnem muzeju v Ljubljani sem si ogledal stalno razstavo in odkril tisti del, ki se dotika socialističnega obdobja v Sloveniji in tu sem našel neke zelo zanimive Titove fotografije, ki sem jih absolutno želel vključiti v svojo instalacijo. Zahvaljujem se muzeju, ki je razumel in zelo hitro reagiral in mi te fotografije posodil. Tako so trenutno zamenjale prostor, niso v stalni muzejski postavitvi ampak v okviru razstave Papir ? Paperwork.
BRALKA: Jovan Balov je tudi soavtor te razstave, ki nekako združuje umetnike iz držav bivše Jugoslavije. V delih nekaterih umetnikov je prisoten tudi politični angažma. Kakšen je Balovov pogled na celoto in zgodovinski trenutek, ki ga opredeljuje razstava Papir-Paperwork:
BRALEC (prevod) V oktobru tega meseca sem slučajno priletel v Beograd in slučajno me je tam pričakal Zoran Todović, ki me je slučajno odpeljal v svoj atelje in v tistem trenutku, ko sem videl njegova dela sem se zavedel, da mora biti tudi on del te razstave v Ljubljani, ki bo povezal vse druge segmente. V najširšem smislu razstava ni zasnovana kot politična, angažirana razstava, vendar sem sam morda umetnik, ki poskuša nositi breme tega časa. In da me to breme navdihuje za svoje umetniško delovanje. Vedel sem, da bi bilo zelo nevarno, če bi bil edini, ki bo na tej razstavi angažiran, ki bo postavljal vprašanje v zvezi z zgodovino, in zato sem presrečen, ker smo v pravem času uspeli integrirati dela Zorana Todovića.
BRALKA: Srbski umetnik in profesor na likovni akademiji v Novem Sadu, Zoran Todović, predstavlja delo Beograjski oltar. Avtor tehniko imenuje slojevito kolažiranje, material je dnevno in tedensko časopisje. Delo se glede na mesto pojavljanja razlikuje po vsebini, ki jih ponujajo občila različnih mest, držav, oblika se ne spreminja. Gre za nalaganje starih časopisov, pri čemer je ali ni pomembno kaj piše, je ali ni pomembno, kaj sporočajo slike;
BRALEC: (prevod) V središčnem delu so naslovnice beograjskih tednikov, na katerih sem minimalno interveniral s skalpelom, da bi v naslovnicah odpiral okna, skozi katera bi se pojavili neki drugi naslovi in neke druge slike, ki skupaj z ostankom pravih naslovov dajo novo dimenzijo. V tem delu je nekaj sarkazma, kritike, smešenja, tudi nekaj žalostnih elementov. To bo ena velika kompozicija, njen naziv je Beograjski oltar. Naslov sicer sugerira religijsko postavko, vendar gre bolj za vprašanje, h komu ljudje vsakodnevno molijo; dnevno in tedensko pa molijo tudi k tisku, berejo časopise, verjamejo ali ne, kaj jim pripovedujejo, verjamejo ali ne verjamejo v slike, ki jih gledajo. V vseh teh letih bi se lahko naredila serija podobnih postavitev v različnih krajev, a ker vendar živim v Beogradu, in sem vsakodnevno izpostavljen pritiskom tiska, sem v začel delati okna v najbolj znanih beograjskih tednikih, to sta Nin in Vreme, ki sta na pravzaprav dva pola vsakodnevnega govora beograjskega ali srbskega tiska. Središčni del bo uokvirjen s kompozicijo tukajšnjega tiska, ki ne bo tako eksplicitna kot je središčna. Leva stran ja bela, desna pa črna, temna, kar bom dosegel z minimalno uporabo barve. Želim, da med belim in črnim, svetlim in temnim, svetlobo in temo pokažemo vsakodnevno dogajanje z branjem med vrsticami.
