|
Paracelsus and Frankenstein
Vzporednost svetov, Petra Pogorevc,
Dnevnik
Izbrušena vizualna podoba, trden koncept, odlična izvedba
Peti scenski projekt konceptualnega gledališča Muzeum je postavljen v
znakovno izčiščen, zračen in scenografsko zgolj nevsiljivo sugeriran ambient
anonimne sodobne pisarne. Po uvodnem prizoru, ki pozornost gledalca ob
projekciji razžarjenih oblakov na razsežnem platnu v ozadju ter melanholični
glasbeni podlagi za hip priklene na sliko v njihovih izoliranih delovnih
"celicah" omenjeno vizualno matrico v ozadju nadomesti projekcija
velikanske poslovne stavbe.
Uvodni lirizem izpodrine disciplinirana odrska postavitev delovnih rutin
v podobi elegantno in decentno izpeljanih drobnih ritualov, kakršne za
računalniki znotraj svojih premičnih konstrukcij ponavljajo nastopajoče
igralke. Ob tem zemeljskem , vendar v njegovi uniformiranosti tudi poudarjeno
abstrahiranem svetu, ki je na vizualni ravni sugeriran z uporabo črne,
bele in raznih odtenkov sive barve, medtem ko je na zvočni podrt z mehaničnim
poplesavanjem praznih fraz in sintetičnimi glasbenimi ritmi, pa se tik
pred gledalčevimi očmi razpira še drugi, prvemu vzporedni svet. Ves je
oblit z modro - spomnimo se da je tudi sanjarije Eme Bovary ožarjala prav
ta barva v svojih raznih odtenkih! - zvočno podložen pa je z izrazito
eklektično glasbeno opremo. Igralke v tovrstnih pasažah, ki se na ravni
celotne uprizoritve spretno prepletajo z epizodami iz sfere njihovih "resničnih"
eksistenc, sproti privzemajo nase vloge znamenitih likov iz korpusa svetovne
literature. Ko jim lezejo pod kožo, se ob tem preoblačijo v vedno nove
kostume in s posredovanjem vedno novih citatov proizvajajo v gledalčevem
spominu različne mitologizirane vsebine, po izvedbeni plati ves čas ohranjajo
distanco do uprizorjenega gradiva.
Gibljejo se v območju raznorodnih, neredko zelo duhovitih kreativnih neskladij
in konfrontacij med slogovno spretno razslojenimi izvedbenimi variacijami
in prioklicanim izvirnim kontekstom izbranih replik. Umetno vzpostavljene
identitete teh figur se pričnejo dozdevati "resničnejše" od
resničnosti same; te ženske so kot gnetljiva in prožna, a v svoji razparcelirani
heteronomnosti tudi nestalna in nebogljena bitja, katerih dejanske pisarniške
eksistence postajajo vse bolj prividne. S tem v zvezi se zdi še posebej
prividen prizor, v katerem Mateja Rebolj na konicah prstov interpretira
slavni monolog omahljivega danskega kraljeviča, ta sugestiovna slika,
utripajočega podaljšanega telesa, ki šepeta, kako "v spanju konec
je srčnih muk in tisoč živih ran, ki delež so telesa", se zdi ob
kostumografsko, režijsko in izvedbeno natančno razslojenem skupinskem
prizoru, v katerem oživijo Izolda, gospa Bovary, Ofelija in Marjetica,
tudi eden najmočnejših momentov te zgoščene in impresivne uprizoritve.
Štiri ženske v igri med resnico in domišljijo,
Demokracija
Domišljijska igra v režiji Barbare Novakovič iz
sveta sodobne ženske, ki se skozi sanje vrača v preteklost in išče svojo
pravo podobo
Prva igra v sklopu predstave, ki ima naslov Pisarna, je zgodba o štirih
ženskah, ki živijo v pisarni. Ujete v želje in spomine, v prostor lepote
ponavljanja opravil in namišljenih dolžnosti, toda v ozek prostor, namreč
v svoj svet pisarne, se gibljejo kot v snu. Prostor zapustijo, kadar odidejo
po nakupih in napolnijo svoj vsakdan z vedno novimi in novimi predmeti.
Kadar se ne morejo spomniti svojih sanj si izmišljujejo zgodbe in si jih
pripovedujejo. Vsaka nova zgodba se zdi popolnoma njihova, vendar kmalu
ugotovijo, da ne vedo v kateri izmed njih prebiva njihov spomin, katera
bi torej lahko bila resnična.
Njihova sanjarjenja gredo celo tako daleč, da si v sebi zamislijo nekako
novo delo z upanjem, da v njem lahko počnejo, kar želijo - lahko potujejo,
kamor hočejo, z njegovo pomočjo so lahko kjerkoli, čeprav s tem ne morejo
spremeniti resnice, in resnica je, da ostajajo ujete v prostor kamor so
se za vedno naselile. V pisarno. Ogromen fotokopirni stroj kopira njihove
vtise in vsakdanjost, hkrati pa zapisujejo tudi vse, kar so v svoji življenjski
igri izgubile. Druga zgodba z naslovi Frankenstein je kot novo telo v
tkivu pripovedi, je prostor hiostoričnega, zgodb torej, ki so že zapisane
in že odigrane. To so različne zgodbe. O Ofeliji, Marjetici, Faustu, Hamletu,
Prosperu, Horaciju, v njih so zbrane misli Paracelsusa, Frankenstaina,
Mefista... torej podobe in podobe so včasih bolj resnične od resničnih
oseb. Zgodbe, ki se tkejo, so kot nešteti plašči, v katere se vedno znova
oblečejo in slačijo nastopajoči, so preobleka za skrivnost, ki je v resnici
ni. Novo telo je nadomestno telo, v katerem je ženska, igralka svojega
lastnega vsakdanjika, blizu zgodbi, kot jo poznamo o Frankensteinu.
Tretji del predstave ima naslov Paracelsus, ki se pojavlja kot Frankensteinov
učitelj. Predstavlja torej jedro zgodbe, v katerega se vrnejo vse pripovedi.
Paracelsusovo pripoved igrajo štiri ženske, akterke v tej pripovedi so
tokrat iskalke večnega življenja.
Predstavo je zasnovala Barbara Novakovič in jo je tudi režirala. Igrajo
Petra Govc, Sanja Neškovič Peršin, Barbara Novakovič, Mateja Rebolj. Kostumograf
je bil Alan Hranitelj, scenograf Rok Oman, dramaturg pa Tomaž Toporišič.
Predstava je nastala v produkciji Muzeuma in v sodelovanju s Cankarjevim
domom.
Majda Knap Šembera, Odmevi, TV SLO 1
Dvorano Duše Počkaj v Cankarjevem domu so naselile
dame iz preteklosti, ki so se izvile iz tehniziranega sveta sodobnosti.
Gre za peto predstavo Barbare Novakovič in njenega gledališča Muzeum,
kjer nam avtorica z odličnimi sodealvkami, Petro Govc, Sanjo Neškovič
Peršin, Matejo Rebolj, razpne svet pod naslovom Paracelsus in Frankenstein.
Profesionalno timsko delo vseh ustvarjalcev omogoča zanimivo srečanje,
kot pravi dramaturg Tomaž Toporišič, s fotokopiranjem zgodovine in retuširanjem
sedanjosti. Barbara Novakovič, pa po dolgem času tudi sama nastopa.
Lepota intermezza, Blaž Lukan, Delo
Predstava Paracelsus in Frankenstein igralke in
avtorice Barbare Novakovič je v primerjavi z njeno zadnjo produkcijo z
naslovom Deklica in kontrabas "lažja" bolj razvezana in tekoča.
V nej pa je razpleten tudi tisti narativni vozel, ki je prepleta njene
štiri junakinje v simbolno poln onirično-travmatski blodnjak skoraj do
nerazvozljivosti. V Paracelsusu potekajo poti štirih žensk (Barbare Novakovič,
Petre Govc, Sanje Neškovič Peršin in Mateje Rebolj) paralelno in potemtakem
ločeno. Druži jih skupna "usoda", vendar se njihove linije nikoli
ne strnejo v eno samo identifikacijsko točko. Dojemamo jih kot uglašeno
štiriglasno izpoved, kot vzporedno bivanje "štirih sester",
ujeto v trenutke rutine in bega iz nje v nepredvidljiv estetski in eksistencialni
prostor, v katerem se re-kreirajo same iz sebe oziroma iz svoje ženske
"narave".
Vendar so tako "pisarniški" okvir pripovedi kot epizodni eskapistični
fragmenti znotraj uprizorjeni s podobnim emotivnim nastavkom: po eni strani
odmaknjenim od občutka hladu in praznine, po drugi strani pa zatekajočim
se k simuliranim afektom in ekstenzivnim psihičnim stanjem. Štiri protagonistke
tako na trenutke naveličano "vegetirajo", pa nekaj nedoločenega
pričakujejo, celo hrepenijo, rahlo znevrotizirane "igrajo";
po večini so zazrte v vmesni prostor med odrom in avditorijem, kjer se
vrti "film" minulih življenj, druga druge pa kot da ne opazijo,
čeprav se včasih zdi, da se močno čutijo. Delujejo bolj odsotno kakor
navzoče, bolj daleč kakor tu, pogreznjene v svojo žensko naravo, ki se
bolj kakor s citati iz različnih znamenitih ženskih zgodb izraža s praznimi,
udrtimi očmi.
Predstava tajko poteče v odrski horizontali, brez ključnega "dogodka",
s skrivnostjo, ki ostane do konca zaprta v "pesti". Razumemo
jo lahko kot nekakšen intermezzo, predah med enim in drugim odločilnejšim
"dejanjem". V formalnem smislu ima uprizoritev dovolj koherentno
"esteticistično" strukturo, izvedena je brez dramaturških zastojev
in interpretativno zanesljivo, z nevsiljivo likovno, glasbeno, in ritmično
lepoto pa predstavlja "oddih" tudi za gledalca.
V vseh nas spi neka ženska, Anja Golob, Večer
Ujete v enem ciklu pordečelega neba vzbrstijo in
usahnejo štirikrat neskončne misli, potopljene v domišljijo in priškrnjene
s pisarniškimi vrati povprečnega vsakdana. V vsakem od nas spi neka drobna
ženska, ideal vsega feminilnega. Razpeta je med realnost in med imena
zgodovine, ki je tudi, kako prikladno, ženskega spola. V tem smislu je
Aristotel že vedel, zakaj nikakor ne gre spustiti žensk v politiko (=tisto
zunanje), kar sta na svoji koži najmočneje občutili Alkestis in Antigona.
Iz istega razloga se nekatere feministke oprijemajo Platona kot velikega
moškega, ki je če nekoliko karikiramo, prepoznal tisto notranje (=žensko)
v sebi. Vse to razvijam zavoljo predstave.
O njenem namenu ne gre razpravljati, a vsekakor želim izpostaviti vseobsežno
metaforo ženskosti, ki veje iz nje; ne zgolj zavoljo žensk-protagonistk
(brez moškega - protagonista) temveč predvsem zavoljo vsebine, katere
ostra dualnost je prezrcaljena na stanjšano mejo realno - domišljija do
točke, ko meje ni več mogoče otipati. Ko se to zgodi, se stvari bliskovito
vrnejo v svoje ustaljene okvirje; tudi dobesedno. Ženske slečejo kostime,
oblečejo "obleko - za - službo" in se zaprejo v zamrežene mini-pisarne,
kjer v svojih mikro svetovih počnejo dela po že od neskončnosti enakih
navodilih. Kjer znova srečamo omenjenega gospoda A., ki se je v svoji
restriktivnosti prav tukaj zmotil - ženska namreč lahko. Misel se lahko
zaobrne - ženska je sposobna presežka, ali, če hočete, sposobna je v vsaki
točki dneva odpreti zatič svoje pisarniške kletke in, kdaj zgolj za trenutek,
"prebegniti" na drugo stran. Ženska lahko.
A Paracelsus in Frankenstein nikakor ni zgolj deduktivni prikaz zmožnosti,
temveč je tudi proces dejanskega razkola med principoma, ki ju (delno)
ponazarjata tudi imena v naslovu. Nad nežno naravo v podobi poletno skuštranih
oblakov na modrem nebu udari enakomerno ponavljajoča se svetloba fotokopirnega
stroja - metaforičnega vozila do konca zbanaliziranega sveta. Original
je neprepoznaven in pravkar gnete testo s svojim novim malim gospodinjskim
aparatom, testo za še eno kopijo. Original je tako rekoč mrtev. Njegova
edina možnost oživitve je domišljijska (nikakor "tehnična")
reprodukcija praznih, že videnih in skrajno zaznamovanih imen, form, podob,
skozi katere lahko spregovori vsaj kot princip, če je kot individuum zakopan
pod navlako tesnobe "nenaravnega". Original lahko torej diha
zgolj skozi, na primer Ofelijina pljuča. Tak dih je šibek in majav ter
skrajno negotov, a je edini možen.
Ob koncu, ki ga najtesneje pripenjam k uprizoritvi kot taki, izpostavljam
fantastično odrsko interpretacijo vseh štirih nastopajočih s posebnim
poudarkom na res izjemno odrsko govorico. Slednja je v predstavi razmeščena
z občutkom za ritem in z nekakšno distanco, ki funkcionira odlično, še
bolj pomembno pa-izpiljena je do detajlov. Povzetek za ljudi, ki preberejo
samo zadjo vrstico: odlična, neverjetno estetska predstava, ogled nujen.
nazaj
|