PROJECT 1 / Igralec in skulptura / OSUM , Matej Filipčič
Miniatura v belem
Blaž Lukan, Delo
Kakšno moč ima belina? Ali na enotnem brezbarvnem ozadju
vse razlike izginejo in je tudi vprašanje o grehu in krivdi nesmiselnor?
Ali belina oboje ravno še močneje poudari in je tisti, ki je grešen in
kriv, to do kraja? Ali pa gre morda za kaj tretjega: belina kot (brez)barva
nostalgije na koncu koncev vse, nedolžne in grešne, prekrije z isto tenčico
emotivnega miru in spomina ...
To niso temeljna vprašanja in tudi odgovori nanje niso usodni. Njihova
moč je v detajlih, ki pa jih je potrebno oujeti v pravem trenutku, saj
jih belina neusmiljeno namenja izginotju. Predstava Osum režiserja, scenografa
in kostumografa Mateja Filipčiča ter avtorice besedil (pravzaprav gre
za dramsko miniaturo) in dramaturginje Irene Štaudohar izkorišča belino
prostora Moderne galerije, ki ga "delavec" pred začetkom predstave
še dodatno "beli", tla pregrne z belo preprogo in tudi "svoji"
ženski obleče v belo; črn je samo moški. A zato ni nič bolj "kriv".
Ne odločimo se prehitro, nas opozarjajo avtorji (ob obeh navedenih še
Mitja Vrhovnik Smrekar z glasbo), in ne "osumimo" ga na pamet,
saj gre v uprizoritvi za nekaj drugega: za prevrtljivost dogajanja, menjavo
vlog, izmuzljivost izrečenega in relativiziranje pogleda. Vsi so (smor)
osumljenci in nihče ni (več) kriv.
Miniaturno dogajanje pred gledalcem je še dodatno miniaturizirano s "posnetkom"
mizanscene z lutkami, za dvoumnost poskrbi tudi premišljena raba svetlobe
(Tomaž Štrucl). Gledalca pa pritegne zlasti umirjena zbranost nastopajocih,
Jette Verjup Ostan, Ive Zupancic in Akira Hasegawe, njihova nepretenciozna
igra, s premišljenim razmerjem med psihologijo in stilizacijo; po potrebi
zrela ali naivna, kontemplativna ali erotična, iskrena ali sprenevedava,
vselej pa rahla in občutljiva, nostalgična in na meji pozabljenja, kot
da bi jo naslikal z belim na belo.
