PROJECT 2 / Svetrloba in gibanje / Marelični listi

Med ugodjem in užitkom
Jaša Drnovšek, Finance, 4.september 2001
Na Marelične liste Barbare Novakovič, ki so v produkciji Muzeuma nastali kot del projekta 2-svetloba in gib, lahko brez večjih zadržkov gledamo kot na učni komad, ki že v svojem izhodišču koordinate časa dosledno zamenjuje s kategorijami prostora. Kolikor bolj se dramski čas podreja dramskemu prostoru, toliko bolj in s toliko večjo hitrostjo prihaja na površje pojem mesta, ki pozneje bistveno vpliva na sposobnost večkratnega udejanjanja dramskih oseb. Dinamični mehanizem nenehnega praznenja in zapolnjevanja mest znotraj dramske strukture je tisto, kar gledalcu namerno odteguje izkušnjo iluzije, medtem ko mu v zameno omogoča vpogled v notranji ustroj predstave. Ta je predvsem zgrajen kot sistem, kot mreža gledaliških znamenj, znotraj katere dramske osebe obstajajo le, kadar se po logiki naddodločujoce strukture znajdejo v medseboljnem odnosu. Povedano drugace: vsi štirje protagonisti predstave (Aleksandra Balmazović, Matej Filipčič, Barbara Novakovič, in Zoltan Pletl) so v mehanizem mreže ujeti do te stopnje, da se lahko na odru konstituirajo edino prek (pogleda) drugega.
Medtem ko je okvirna zgodba predstave - odlikujeta jo izjemno premišljena, krožna dramaturgija (Irena Štaudohar) in občutek za dramski suspenz - nastavljena precej ohlapno in je za razumevanje samega jedra Mareličnih listov manj pomembna, jo konceptualno sestavljata dva dela.
Če uvodni del kostumografsko in kostumsko (razkošno stilizirani kostumi iz parirja so delo Bjanke Ursulov) sodi v barok, je osrednji del podvržen zakonitostim realizma. In če imamo v uvodnem delu, kjer protagonisti znotraj erotičnih ointimnih razmerij nenehno zamenjujejo svoja mesta, opraviti zlasti s seksualnim ugodjem, sta pozneje, skoraj do konca predstave, na delu manko in senca užitka. Najboljši primer slednjega se nemara kaže v mrzličnem pripravljanju in uživanju surove hrane, pri čemer sta šele gibanje in vstopanje dramskih oseb v polje drugega tisto, kar daje smisel dejanjem protagonistov on ontološkemu statusa DRAMSKIH IGRALCEV. Ritualno odpiranje kovčkov, s katerim neuspešno prikrivajo svojo "pravo" željo, skupinsko pitje iz krožnikov, ritmično trenje trdo kuhanih jajc ob mizo, rahlo nevrotično ličenje ženskih likov, vse to so geste, ki kažejo na nemoč simbolnega reda in na tragičnost posameznika v njem: edini izhod, ki se kaže v narcisisticnem izkazovanju moči med obema moškima likoma ali pa v spolnih odnosih, ki jih prvenstveno določa gon, je že vnaprej zapečaten z grožnjo o izgubi želje.
Marelični listi so predstava, ki je kljub radikalni odprtosti svoje forme prepričljiva zlasti v tem, da se na horizontalni ravni ves čas giblje na meji: med željo in gonom, med ugodjem in užitkom, med barokom in realizmom. Tisto, kar ostane vmes in kar v predstavi edino zares pripada gledalcu, je ljubezen.

Kako vstopiti v odnos
Blaž Lukan, Delo, 4. September 2001
V Mareličnih listih (ni jasno ali gre za drevesne ali cvetne liste) šelesti papir, ne listi, tudi razpoloženje ni niti jesensko niti pomladansko, prej zgodnja zima, hlad, odsotnost ljubezni. Sicer njen temeljni vzgon predstavlja strast, ali bolje, afekt oziroma neka (namišljenar) razlika, ki ju loči. Strast je vroča, kulminirano čustvo, v afektu pa je neki mrzel avtomatizem, ponavljanje, čeprav se kaže na podoben nacin. Štirje protagonisti (Barbara Novakovič, Matej Filipčič, Aleksandra Balmazović, Zoltan Plet), med katerimi poteka intenzivna skupinska dinamika, v sekvencah, narativno preglednih in strukturno urejenih, spletajo in parajo relacijske šive, v katerih pa kljub opazni investiciji ostajajo skorajda brezizrazni. Tok uprizoritve je tako prej monoton kot razgiban, najmočnejši vizualni pečat pa ji dajejo plastični kostumi Bjanke Adžić Ursulov. Kljub logični razporeditvi prizorov v dramaturški niz njena zgodba ni dovolj razvidna, nastopajoči imajo sicer imena, vendar jih le redkokdaj identificiramo kot osebe, tako da sledimo bolj ločenim (abstraktnim) sekvencam, zgovornim samim zase, kakor pa njihovi (fabulativni) povezavi. Šibka je tudi govorno-igralska plat uprizoritve in nastopajočih pogosto ne razumemo dovolj. Najmočnejši so Marelični listi (naslov je asociativno zgrešen) v trenutkih, ko se izognejo pasti ilustriranja in produkcije "mnogopomenskih" simbolov in se prepustijo lastni snovi, telesom v pulzivnem valovanju, dokončni pognanosti v odnos, ki nato spodleti in se sprevrže v lastno nasprotje oziroma v okamenelo in izpraznjeno grimaso. Tako je učinkovito ponavljajoce se predstavljanje nastopajočih v krožno prepleteni mizansceni, ki vodi skoraj do absurda, ter trzajoče telo Aleksandre Balmazović, ki vstopa v odnose najbolj scela in brez predsodkov, pa je "kazen" za to najizrazitejša.

Odlomek iz prispevka "Ko Shakespeare ponori", o mednarodnem gledališkem festivalu v Mongoliji "World Contemporary Theatre" UB Mongolija
Jasen Boko, Slobodna Dalmacija
(...) V Mongolijo je prispelo nekaj neodvisnih, manjših skupin, vendar je zagotovo najzanimivejši projekt prikazan na festivalu Marelični listi iz nam sosednje Slovenije, v izvedbi in produkciji neodvisnega gledališča Muzeum v zasnovi in realizaciji Barbare Novakovič. Ta konceptualni projekt z dušo govori o dveh parih, o strasteh, ki v njih divjajo, o ljubezni in o njenem pomankanju, o brezsmiselnih pobegih od sebe in o večni potrebi po emotivni izpolnitvi. Marelični listi so v svoji pojavnosti tudi likovni projekt, ker gre za-celo v skromnih tehničnih pogojih, ki jih je ponudil festival -izredno vizualno doživetje. Zanimiv projekt je del Mreže za mobilnost teatra, ki se zavzema za mobilnost in gostovanja gledaliških projektov, tako obstajajo realne možnosti, da ta projekt pripotuje tudi na Hrvaško. Predstava Marelični listi, Barbare Novakovič, ki v predstavi tudi igra ter igralcev / plesalcev Mateja Filipčiča, Aleksandre Balmazović in Zoltana Pletla je inspirativen in umetniško provokativen gledališki projekt globokih notranjih razlogov. (...)

nazaj