PROJECT 3 / arhitektura in beseda / Interieri
Jedrt Jež, Radio študent
Ko nevidni glas vpraša Ivo Zupančič,
kaj si najbolj želi, česa se veseli v ljudskem napredku, odgovori, da
dejstva, da bodo ljudje nekoč osvojili vesolje. Lahko si mislimo, da gre
za utrinke iz njenega negledališkega življenja. Dokument. Diva v belem,
v beli sobi, z belim hladilnikom, v katerem so bile bele "teniske"
in s spominsko belino vsepovsod okoli nje. Z držo, energičnostjo, brez
patosa, s spomini dive. Video ji bo sledil kot vzporednica. Ne kronološko,
ne banalno razlagalno, češ, da boste vedeli kaj gledate. Ne. Temveč kot
prefinjena estetska podoba scene nekega dokumenta, ki se sklada z njo
in z duhom njenega občutenja, za katerega se bo v belini zdelo, da ni
mesta zanj. V videu in v presežku se bo izluščil.
Dragan Živadinov o Interierih
"Nedavno sem srečal Ivo Zupančič,
ki mi je rekla, da ima premiero, ki jo režira neki mlad fant, ki ga poznam.
Po izobrazbi je arhitekt in to je njegova prva predstava. Da jo je povabil
k projektu, je bilo zelo smiselno. S tem , ko je vstopila v svojo metafiziko
gledališkega spomina in mu podarila čustveni spomin ni več pomembno, ali
je predstava dobra ali slaba - v trenutku, ko Iva vstopi v projekt, je
to odlično za vse. Mimogrede, predstavo sem nato videl, bila je izjemna."
