Rodin 1, 2 / Rodin 1 / 2004
Osvobajanje telesa, LUKAN Blaž, Tor 14.12.2004, DELO
gledališka uprizoritev Rodin 1
zasnova, režija, scenografija Boris Mihalj
Muzeum Ljubljana
premiera 11. 12. 2004, Moderna galerija
Igralec Boris Mihalj se je v slovenskem teatru pojavil
kot telo in bil v tem tudi najbolj intenziven. Telo je zdaj tema njegovega
avtorskega projekta z naslovom Rodin 1. Telesa v Rodinu so žive skulpture,
postavljene v galerijski prostor in ponazarjajoče znana kiparjeva dela,
vendar ne zgolj v in-stalaciji, temveč v - sicer ponavljajoči se - scenski
dinamiki. Gre za njihovo prezenco in njen tonus, za stopnjevanje napetosti
"poze" oz. - paradoksno - krčevito sproščanje v kiparsko, torej
estetsko formo ujetega telesa. To osvobajanje poteka od telesa do telesa
različno, pri vsakem pa je izid popolna izčrpanost in nato počitek, dokler
z na novo nabrano energijo ne vstopi v novi boj s formo.
Tak je okvir performansa; njegovo jedro je a priori osvobojeno telo, po
besedilu sodeč Camille Claudel, ki svoje stanje edino verbalizira, vendar
se počasi - če iz-ločimo zgolj eno izmed njegovih "zgodb" -
tudi samo lovi - in ulovi - v vseobsegajočo oblikovalno mrežo. Med obema
segmentoma je izključujoče, celo "manihejsko" razmerje, vendar
je travmatični del očitno močnejši od sproščenega in lahko na koncu dramatično
prevlada. Tretji del uprizoritve, videoprojekcija, prinaša vanjo nekakšen
beckettovski pogled (od zunaj?), vendar nejasno tematiziran in se pravzaprav
ne poveže v celoto z živim dogajanjem.
Rodin 1 (očitno gre za uvod v serijo) bi nemara bolje deloval v radikalizirani
obliki, torej kot gledališka instalacija z neopredeljenim trajanjem oz.
kot zgolj-telo-v-naporu, brez dramske (ali "psihološke") intervencije;
trajanje njegovo asociativnost ubija, verbalni del pa bi kljub razbremenjeni
interpretaciji (Ana Ruter) raje videli "uprizorjen". Žal: preveč
truda za preskromen učinek.
Večer, 18.12. 2004 Anja Golob
Živi kipi v galeriji
Pred seboj imamo odlično zasnovano, a zasnovi nedostatno
izveden prvi del projekta Rodin pod taktirko igralca in kiparja Borisa
Mihalja, sicer člana igralskega ansambla ljubljanske Drame. V spremnem
listu zasledimo kopico koristnih podatkov o Rodinu samem, njegovem delu
in pomenu za kiparsko umetnost, pa tudi o drugih treh osebah, ki nastopajo
ali bodo nastopale v projektu Rodin. To sta ženski, ki sta v njegovem
življenju igrali pomembni vlogi, Camille Claudel, "izobražena mlada
kiparka, ki je bila njegova študentka, model in ljubica", ter Rose
Rodin kiparjeva prva ljubezen, s katero se je kasneje tudi poročil. Poleg
njiju v projektu kot dramska oseba nastopa še Joseph Merrick alias Človek
slon.
Naslov daje tako slutiti, da imamo opraviti z interdisciplinarnim dogodkom,
ustrezno izbrano dogajalno mesto (galerija) pa ta občutek le še poglobi.
Mihalj postavlja pred gledalca razprto odrsko skulpturo poudarjene beline
(ki pride na matineji najbrž še bolj do izraza kot zvečer), katere glavni
scenski elementi so lučna stojala. Uprizoritev dejansko spaja več medijev
- pregneten ženski pol zasedbe predstavi v fragmentarni izpovedi ena igralka,
ki se vseskozi giblje med petimi nemimi telesi v spodnjem perilu. Slednja
se iz mirovanja vzgibajo vsako v svoj posnetek kipa, ki ga skušajo nato
čim dlje zadržati. A ker telo pač ni iz kamna (naj izgleda še tako izklesano),
se sčasoma upeha in preznoji. Tako oddaja zvok in vidno sled napora, s
čimer obrača siceršnjo kiparsko perspektivo - če naj bi izvorno služilo
kiparju za model, njegov produkt (skulpturo) prav z lastno nezmožnostjo
njegovega posnetka dela za ne zgolj repliko, marveč sam svoj original.
Kip tako dobi (nazaj) svoj "jaz". Ta vidik uprizoritve je po
mojem mnenju najboljši, saj nudi najmočnejšo zgradbo in tvori odlično,
pomensko razprto plast. Izvedba gibalcev, "živih kipov", je
disciplinirana, nepretenciozna in ravno s tem skrajno prepričljiva.
Tretji element uprizoritve je video projekcija, v kateri nastopijo vse
druge (zgoraj omenjene) osebe, izvajajoč podobno gibalno strukturo kot
nema telesa pred gledalcem. Vendar video nikakor ne pide do izraza, saj
je umeščen oziroma nekoliko skrit spredaj, v skrajni levi kot ter projeciran
v malem formatu. Nanj nič posebej ne opozarja (morebiti pride v tem bolj
do izraza), dogajanja pa je že na odru več kot dovolj, zato pogled dodatnega
nič ne išče (niti ni dodatno k temu napeljevan). Na žalost ostaja tako
med dejansko videnim, ki kot odrska celota prepriča predvsem z idejo,
ne pa s svojo dramaturško zasnovo, in v listu k predstavi opisanim ali
naznačenim, precejšnja zev. Drugi del projekta Rodin, ki ga je kljub temu
pričakovati z zanimanjem, je napovedan za december 2006.
