Rodin 2 / 2006

DELO, 22. 8. 2007, Blaž Lukan
»Projekt Rodin II skozi izhodiščno asociativno nanašanje na metaforo velikega kiparja in njegove umetniške »biografije« gladi ostre robove družbe, kakršno smo prisiljeni živeti, in vanjo z golimi rokami (sugestiven je prizor migetajočih rok protagonistov na rampi) vklesuje nova razmerja, ki jih ne zaznamujejo več opozicije med oblim in oglatim, mehkim in trdim, pravim in napačnim, normalnim in izrojenim, temveč je vanje vpisana samo večja ali manjša količina človečnosti, življenja kot takega in njegovega poetičnega leska. Predstava ponuja premisleka vreden primer scenske umetnosti z močnimi socialno-antropološkimi poudarki (...)«

VEČER, 22. 11. 2006, Rok Vevar
Projekt Rodin je Muzeumu začel Boris Mihalj, v njem pa je raziskoval predvsem stičišča med gledališčem, vizualnimi umetnostmi in performansom, Barbara Novakovič Kolenc pa v Rodinu II telesno raziskavo Mihaljevega projekta nadaljuje v poskusu dialoga med različnimi odrskimi prezencami. V predstavi nastopijo plesalke, igralke in mladi posamezniki z motnajmi v razvoju.Tako Rodin II nastopi tudi kot funkcija gledališča na področju specialne pedagogike, Četudi to ni zavezujoči kod predstave. Gre za predstavo kot poligon potencialnega Dogodka (režijski postopki Jovanoviča, Hrvatina, Buljana, Jablanovca, Horvata idr.).

MASKA, Časopis za scenske umetnosti, Pomlad 2007, XXII, št. 105-106, Od poetike k politiki podob telesa v gledališču: Rodin II, Mojca Puncer
Posebna odlika Rodina II je po eni strani natančna dramaturgija, ki ji s sopostavljanjem gibalnih izvedb plesalk in oseb z motnjami v razvoju, z njihovo odrsko komunikacijo uspe vzpostaviti osupljiv estetski organizem. Predstava je namreč umeščena v minimalistično opremljen uprizoritveni prostor Stare elektrarne, kjer nastopajoči v posameznih prizorih obmirujejo v baročnem, clair-obscurno osvetljenem tabloju, vedno znova pa ga oživi in razdira gibalna dinamika nastopajočih, ki jo dodatno razgiba precizno umeščen avtorski glasbeni material. Po drugi strani predstavo lahko razumemo tudi kot poskus realizacije badioujevskega dogodka skozi singularni umetniški postopek.

nazaj