Lo scrittore

IZVLEČKI

S predstavo Lo Scrittore gledališča Muzeum (ki sta ga lani aprila obudila Barbara Novakovič in Ivan Peternelj ter ga premierno predstavila z miniaturko Čriček v pesti, postavljeno pod sakralne oboke ljubljanskega Sv.Jožefa) nadaljuje potovanje v zelo intimno in visoko estetizirano gledališko poezijo. Pri tem Novakovičeva tudi tokrat gledališče kot prostor / medij na nek način jemlje v negovi "muzejsko-galerijski" razsežnosti: namreč "Lo Scrittore" se najpoprej bere kot v tihih, pozabljenih muzejskih sobah razstavljeno gibljivo in s številnimi simboli nabito sliko, ki živi povsem svoj čas, ograjen od gledalca s prosojno steno, ki sliki - zgodbi na oni strani služi kot ogledalo. V tem smislu je ponovljena (sicer, da ne bo pomote, prav nič konceptualna) situacija iz Črička, saj je gledalec tako rekoč odstranjen iz igralčevega prostora, medtem ko je prostor "gledališča" obrnjen sam vase. Tokrat scenografsko v podobi subtilno izčiščene, reducirane in sublimne scenografije: toplega lesenega podija - strehe, ki jo kot kakšno čudežno, igrivo in prijetno deželo naseljujejo ženske in ki se izpelje v stolp s "predozirano" trinajstštevilčno uro. V njej sedi moški: Lo scrittore, skriptor, pisatelj, zapisovalec, prepisovalec - zgodbar. Kot stvaritelj sveta, kot Avtor vseh zgodb, kot metafora, v kateri je združeno vse, kar je (izrekljivo).
Čeprav se milje uprizoritve glede na zapise v gledališkem listu nanaša konkretno na srednjeveški svet, pa Lo Scrittore delije prej kot njegova reminiscenca, in sicer v točkah, ki znova sakralizirajo mesto Avtorja in razprejo zaprašene simbole: namreč "bibliografija" v predstavo postavljenih simbolov (moški - bog Oče, Avtor, neskončno tiktakanje ure, golobi, knjige, listajoče dobesedno na ženskem telesu, ogledala, obrnjena stran od podob, papir, ki se nosi kot z osebno zgodbo popisana obleka, krog, ki določa gibanje) je zares zelo transparentna in bi zato utegnila delovati prekratko in potemkam prazno. V uprizoritvenem kontekstu, ki se odpove besedi, da bi bila ta lahko glasnejša, pa morda paradoksalno, a vendarle, ti (pre)obloženi simboli ponovno pridobijo "čistost", preciznost in zato delujejo osvežujoče dobesedno. Poleg tega je mogoče dvodelno "vsebinsko" sestavo - ki na eni strani ženskam podeli prostor (uro), v katerega lahko naseljujejo svoje sanje in zgodbe, na drugi pa se kot pronicajoči čas postavlja moški, ki je obenem tisti, ki te zgodbe dejansko piše - prebrati v zelo natančnem preseku: ženska je vedno zgodba moškega.
A ker lahko njegova zgodba utripa le skozi njeno srce (kar se na koncu dobesedno dogodi), sta kljub večnemu spodletelemu srečanju en za drugega nepogrešljiva. Moški - čas, staritelj je to lahko le zato, ker je ženska njegov nenehni časovni utrip in poganjalec smisla. In čeprav pelje sugestija uprizoritve v smer, kjer se lahko ženska prepozna le v zgodbi, ki jo skozi pisanje živi moški. Avtor lahko napiše njeno zgodbo le, ker jo poganja njen utrip. Ali drugače, za oba je čas najtežja, najbolj neznosna dimenzija.
Skratka, če uporabimo docela nekritiška pojma, gre za izredno mehko in nežno uprizoritev. Lirizirana scenografija, likovno izrisana svetloba (skoraj izjemna v domačem gledališču) in izbor glasbe, ki poganja atmosfero, sicer resda lahko živijo tudi povsem samostojne zgodbe, vendar v preseku ustvarijo zelo avtorsko in glede na Črička že razpoznavno ter tokrat nadgrajeno poetiko. Deloma pa uprizoritvi manjka natančnejša in ("vsebinsko") popolnejša gibalna koreografija "ženskega" dela, dramaturška redukcija uprizoritvenega časa, problematizacija osebe Dvojnika in številnejše situacijske domisli (kot je na primer sekvenca z ogromnimi, kot da iz Alice v Čudežni deželi posnetimi stoli), brez katerih, sicer "zvoki verbalno zavezujoče tišine" mestoma zakinkajo. Mimo tega pa je Lo Scrittore še en poklon tistemu, "kar se daje kot neizrekljivo" - neznosni teži življenja. Veliki zgodbi.

V nedrjih spomina, Petra Pogorevc, Dnevnik
Ko si štiri krhke ženske postave v svetlih kostumih odškrnejo vrata v notranjost velike ure, za njimi najdejo svet, ki ni nič manj očarljiv in nenavaden kot tisti, ki ga je odkrila Alice na svojem Čudežnem potepu po fantastični deželi onstran velikega ogledala.
Za ogromno steno, ki tako kot na pročelje ure spomina na impresivno antično stebrišče, se junakinjam predstave Lo Scrittore v samem srcu časa - kako ga ljudje pojmujemo in si ga pač predstavljamo! - odpre brezčasen prostor, v katerem zven kazalcev sicer marljivo meri sedanjost, a hkrati nič manj neutrudno proizvaja preteklost. Srčen utrip velike ure postane prijazen kažipot za pravljično potovanje v nedrja spomina, v katerem se lahko eksistenca vseh štirih žensk materializira samo v črkah, ki jih v možganih urinega mehanizma zapisuje Pisec. Ženske v notranjosti ure živijo njegov čas. Zaklenjene v proces pisanja mu poklanjajo svojo identiteto, saj bivajo samo v plasteh njegovih zgodb.
Fascinantne odrske slike, v katerih nas namesto izgovorjenih besed nagovarjajo skrbno niansirani gibi, kretnje in mimika nastopajočih, se v predstavi Lo Scrittore odvijajo za prosojno steno, ki ima za nastopajoče funkcijo zrcala, gledalce pa učinkovito prepričuje v resničnost iluzije avtonomnega sveta znotraj velike ure. Scenograf Aljoša Kolenc je onstran omenjene stene ustvaril plastičen in simbolno nabit prostor, ki se v notranjosti odra zožuje v obliki nekoliko privzdignjenega trapeza ter je na dnu prizorišča zamejen s telesom velike ure in njegovo ogromno številčnico. V nasprotju z nizom konceptualisticnih projektov mlajših ustvarjalcev iz vrst neinstitucionalne produkcije Barbara Novakovič, ne eksperimentira s pozicijo gledalca, temveč mu mirno odmeri prostor na oblazinjenih sedežih v dvorani. Fiktivni svet njenih odrskih junakov je, kot že rečeno, popolnoma avtonomen in s prosojno fizično bariero ločen od občinstva.
Ne glede na to, da Lo Scrittore načenja nekatera obsežna vprašanja v zvezi s temeljnima gledališkima kategorijama odrskega časa in prostora, poleg tega pa gledalcu ponuja v premislek prefinjeno in pronicljivo postmodernistično obdelavo vprašanja o naravi in bistvu ustvarjalnega oziroma pisateljskega procesa, je novo predstavo Barbare Novakovič mogoče gledati tudi kot zgolj čudežno in fantastično pravljico, ob kateri se bo nekoliko manj zahteven gledalec čudil in v njej užival približno tako, kot je lahko to v vlogi bralca počel tudi ob listanju o Alicinih dogodivščinah. Poleg mikavnega skeleta same zgodbe in vrhunske interpretacije vseh nastopajočih ob poglavitni vir njegovega užitka izjemna estetska dognanost predstave, ki si v skrivnostnem in mističnem srednjem veku poleg osnovnih filozofskih izhodišč poišče tudi svojo očarljivo ikonografsko podobo. S prenašanjem tovrstnih drobcev v sodobni odrski kontekst je Barbara Novakovič ustvarila samosvojo in senzibilno predstavo, ki niti za hip ne zdrsne v samovšečnost ali pretencioznost, temveč vešče in vztrajno gradi na začrtanih obrisih avtoričine razpoznavne odrske poetike. Nadvse fascinantno, skratka, in osupljivo lepo!

Meglene konture, Maja Breznik, Razgledi, 8. November, 1995
S pričujočim prispevkom ne bom ustregla bralki ali bralcu, ki v naslednjih vrsticah pričakujeta refleksijo gledališkega "poznavalca" o predstavi, ker nadaljevanje teksta ne bo kritika, temveč tekst o kritiki sami. Umetnina, tudi gledališka predstava, ima podoben življenjski ciklus kot vsi potrošniški izdelki, ki se zaključi s konsumpcijo.Ker slednje ni moč realno izvesti in preveriti, opravlja simbolno funkcijo konsumpcije kritika. Pri vsej zadevi ni pomembno kakšen je sam kritiški zapis, ampak samo dejstvo, da se zgodi: da se pisec daje v polemiko drugim "poznavalcem" in da na podlagi zapisa lahko gledališki zgodovinarji rekonstruirajo gledališko predstavo. Kakšno vlogo pa imajo mediji v tem življenjskem ciklusu predstave? Ravnajo se predvsem po ekonomiji časa. Najbolj logično bi bilo, da kulturni uredniki najprej vidijo predstavo, presodijo kdo ima o določeni predstavi kaj povedati, šele nato pa poiščejo najbolj ustreznega pisca. Druga alternativa, ki bi jo predlagala, je radikalna: da o predstavi, o kateri ni kaj povedati, se pač ne piše. S tem bi predstavo prikrajšali za njeno simbolno dopolnitev življenjskega ciklusa in ji "izrekli" najbolj učinkovito in praktično kritiko. V praksi pa bi s tem življenje kulturnih urednikov postalo neznosno: samo poskušajte si predstavljati, kako se po premieri vsi povprek lovijo kritike in se pulijo za boljše med njimi. Zato si časopisi vnaprej rezervirajo določenega pisca, ki kora obljubiti, da bo do določenega datuma oddal kritiko, pri čemer lahko le sluti, o čem bo moral pisati. Končni rezultat pa je, da nihče več, razen ustvarjalcev predstave, ne bere gledališke kritike, ker so dolgočasne, polne nesmislov in streljanja kozlov; medije pa bi lahko obdolžili, da kolaboracionirajo z gledališko inercijo. Predstava Lo Scrittore v tehničnem smislu lahko zadosti še tako zahtevnega gledalca, vajenega brezhibnosti slike elektronskih medijev in razvajenega z zvokom CD-plošč: prekrasna scenografija in kostumi, primerna glasba, brezhibni lučni dizajn ipd. Oder je napolnjen z meglico, ki v ničemer ne spominja na umetno gledališko meglo, zaradi katere konture scene, rekvizitov in igralk / igralcev niso jasne in imamo občutek krhkosti slike, ki je pred našimi očmi. Skratka, vse je pripravljeno za gledališko alkemijo, o kateri piše naš guru Arteaud. Toda temu se predstava ne približa, ne samo zato, ker je Arteaudovski projekt utopija, ampak ker ne vzbudi niti malo vznemirjenja (izjema je nastop Ivana Peternelja!). In od tu naprej o predstavi Lo Scrittore nočem več govoriti.

Ženska in gospodar v času, Karla Železnik, Republika, 31. Oktober 1995
Štirim osebam ženske podobe je dan zelo definiran življenjski prostor in določen karakter po volji pisatelja, ki ji pripisuje dejanja, voljo, hotenja, gibanje in ples. Nad vsem bedi še čas, četrta in neulovljiva dimenzija, ki jo ne more fiksirati niti ura na sceni predstave. Scena je le drugi svet, v katerega ženske ne morejo, kajti v njem gospodari moški - pisatelj. Ko vstopijo v ta svet, izgubijo še zadnjo vero v lastno voljo početja in življenja.
Predstava, ki funkcionira brez besed in se s tem še bolj poistoveti s pisano besedo, ki je tiha in se rojeva, živi in uresnici v glavi pisatelja, spominja na oprto knjigo, ženske pa na oživele like iz knjig.
Pripovedljivo dejanje se ukvarja s problemom nadčasovnosti oziroma s poskusom univerzalnosti časa, ki je sicer postavljen v srednji vek, vendar nosi s seboj simbole, relikte, predvsem pa svojo moč, preteklost, sedanjost in prihodnost. To so ogrodja, okoli katerih se nizajo vsebine in posamezna protislovja. Eno takšnih je življenje žensk, ki jim ga kroji in določa moški, ki jih postavlja v medsebojne odnose in v odnose s seboj. Ženski gibi so zreducirani na posamezne geste, srečujejo in pogovarjajo se z dotoki in plesom.
Ali je pisatelj sposoben zapustiti svoj vzvišeni prostor in se pridružiti ženskam? V ženski svet raje pošlje svojega Dvojnika in si s tem zakrije lastno nesposobnost vživeti se v svet, katerega nevidni gospodar je. Kje vse najdejo ženske zabavo; v lepih vsakdanjih stvareh, ki jih avtorji vkomponirajo v predstavo v obliki pomanjšanih stolov, uporabljenih za različne igrice. Zabavajo se z ogledali, refleksijo lastne predstave, ki jo obrnejo stran od sebe. Ko jim pisatelj pošlje tri mega stole, jih prepusti njihovemu boju in nečimernosti, saj pomenijo stoli določen prestiž in zabavo, pa tudi neke vrste izoliranost. Toda ženska solidarnost prenese tudi ta razločevalni element in se naprej poigrava in srečuje v sodobnih plesnih sekvencah. Predstavo zaključi porušen ritem, ki izvira iz ure in hkrati pisatelja. Čas in dejanja v nem prehitevajo sama sebe in se ulovijo v večnosti obstoja. Zapisana so v knjigi.

Gibi kot znaki, Lojze Smasek, Vecer, 27. Oktober, 1995
Zgodba, če temu lahko rečemo zgodba, s koreninami v preteklosti, v srednjem veku, z deblom v sedanjosti, s krošnjo v prihodnosti. Skratka - je v celoti v širokem zdaj in tukaj. In pripoveduje z gibi, ki so znaki, o piscu v "slonokoščenem stolpu", ustavrjajočem "daleč od stvarnosti", in o samostojni, od pisatelja neodvisni "stvarnosti".
Seveda sta tako "daleč od" kot "neodvisno" zelo vprašljiva. Kajti samostojna stvarnost je lahko zgolj plod pisateljeve domišljije in samota, odmaknjenost, izoliranost so lahko samo prehodna ustvarjalna obdobja, ki sledijo izkušnje in spoznanja nabirajoči dejanski prisotnosti v stvarnosti. Možno je torej eno in drugo.Gledalec si pač izbere tisto, kar mu najbolj ustreza.
Nastopajo štiri ženske (Petra Govc, Janja Majzelj, Sanja Neškovič in Mateja Rebolj ter Ivan Peternelj in Sandi Pavlin). Ženske so stvarnost, moška (pisec in njegov dvojnik) sta opazovalca, opisovalca, spremljevalca, spreminjevalca. Gledamo dolgo nastajajoče ženske smehljaje, ki jih poteza roke čez obraz izbriše. Sledimo gibom najrazličnejših intenzivnosti, oblik in smeri. Od nepremičnosti do razviharjenega valjanja in hitenja sega njihova pojavnost. Včasih uprizarjajo svojo lastno razviharjeno gibno uro pred nepremičnim urnim stolpom, kjer ustvarja pisatelj in kamor bi stavrnost rada prodrla, vendar ji to na ta način ne uspe. S pisateljem, s pisateljema pride v stik šele takrat, ko se ta pojavi(ta) v njej in se spet iz nje izločita. To je ena od možnoti razumevanja tega, seveda, večplastnega projekta, ki skriva v sebi še številne druge "sporočilnosti".
Uprizoritev je polna izvirnih zamisli in sugestivnih izvedb giba, dogajanje učinkovito podpirajoče glasbe in zvokov, scenskih domislic z enkrat miniaturnimi, drugič velikanskimi stoli, kot izhodišči za pojav vedrine in smešnosti v sicer resnobni uglasitvi odrskega dogajanja, belimi papirnatimi oblekami, spuščujočimi iz nadodrja na spodaj čakajoče ženske, ogledali, iščočimi odseve tako žensk kot pisca in tudi gledalcev... Lo Scrittore je torej gledališko zrelo in gledalsko zelo zanimivo delo, saj kot izpoved skupine nagovarja tudi druge, čeprav ne vedno s tistim, o čemur so ustvarjalci mislili, da bo osnova njihovega nagovora.

nazaj