kritike
Soba brez odmeva
DELO, Kultura, 29. 10. 2010, Zala DobovšekMed neznosnostjo in navdušenostjo opazovanja
V produkciji zavoda Muzeum in v okviru Fokusa na umetnosti in znanosti v uprizoritvenih umetnostih, ki je med 21. in 29. oktobrom kot mednarodna platforma potekal v Ljubljani, je premiero doživel tudi gledališki performans Soba brez odmeva avtorja Mihe Ermana. Ne prav pogosto videna eksperimentalna nrav projekta se sooča z raziskavo zaznavanja, ki jo izvedba upodablja v postopkih radikalnih prevrednotenj občutenj gibanja, časa in prostora. V že skoraj mučni tišini in ekstremno počasnem premikanju, ki ju v prvem delu izvajata Bor Pungerčič in Primož Bezjak se med njima vzpostavlja dvorezen odnos; vidita se, čeprav se nikoli zares ne pogledata, čutita se, čeprav se dotikom namerno izmikata. Njun odnos temelji in osmišlja prav njegova negacija. Identiteti sta votli, do neke mere sta si podobni, a še vedno brezimni, telesna investicija teži k učinku objektivizacije - fizis nastopa kot aparat, ki mučno razteguje čas in sočasno vanj zaradi izrazite odsotnosti zvoka in prostorske abstrakcije vnaša tesnobne domete. V solo izvedbi Bora Pungerčiča se predhodna (pogojno) vzajemna komunikacija premesti na strogo individualnost, na dialog z lastnim organskim ritmom, ki ga izvajalec s pomočjo stetoskopa uravnava in interpretira skozi ozvočeno posredovan srčni utrip. Ob plesalčevih gibih se zunanja instrumentalnost telesa stke z njegovo notranjo dinamiko. Bitje srca preseže zunanjo telesno pojavo, načrtna srčna aritmija pa ta esencialni organski regenerator očrta kot skrivnostno, nekonsistentno in ne prav zlahka razberljivo drugo stran (bivanja). Soba brez odmeva, ki je navdih zajemala iz "anechoic chamber", tako imenovane gluhe sobe (ta poleg fenomena brezodmevnosti in vsebinske sterilnosti sčasoma stopnjuje tudi paničen strah), je v pretiravanju tistega, kar je v tempu vsakdanjosti prezrto, in zatiranju vsega, kar bi delovalo spontano, vztrajno priklicevala njene sorodne učinke. V svoji anatomski razgrnitvi gibanja in zvokov predstava neprestano niha med neznosnostjo in navdušenostjo opazovanja, pri čemer pa je zelo težko določiti, ali nelagodje vznikne načrtno ali je vendarle ponekod posledica premalo izpopolnjene dodelave koncepta.
DNEVNIK, Pop/Kultura - sobota, 13. 11. 2010, Primož Jesenko
Docela drug čutni kod
(...) Soba brez odmeva Mihe Ermana prevaja svojo alegorično prisotnost v minimalno navzočnost premikov in zvokov. Gre za uprizarjanje situacije, ko subjekt izkuša svoj družbeni kontekst kot variacijo fenomena "gluhe sobe". Izbris identitete, ki ostaja brez možnosti za komuniciranje z okoljem, se izteče v suho prezenco soobstajanja. Primož Bezjak je stišan v dozirano dinamiko ob telesu, s katerim sta si neposredno blizu in se skoraj stikata, a se hkrati ne vidita in ne čutita. Kolikor je Bezjakova prisotnost izkoriščena manj, prebuja ozvočeni goli torzo Bora Pungerčiča kljub manj siloviti odrski personi tako asociacije na figuraliko v likovni umetnosti (kip-slika-fotografija-video), predvsem v smislu načina slikanja Francisa Bacona, kot na razdrta telesa, vpisana v igre Sarah Kane. Akcent je na seštetju silnic prostora in telesa, ki giblje pod formo vidnega telesa. Kot bi potoval po sebi z ozvočeno cevko, seže na površje zvok notranjega telesa, ki ga prosti pogled ne vidi. (...)
