Striček Vanja in 12 šopkov, 2008
Radio Slovenija, Odmevi, Kulturni dnevnik, 22. 9. 2008, Miha Zor
Med glavnimi štirimi osebami se spletajo in zapletajo ljubezenske niti, ki tečejo od strička Vanje do mlade žene njegovega svaka Srebrjakova pa od Vanjeve nečakinje do zdravnika, v nerazvezljiv klobčič pa se zamotajo, ko vznikne strast med Srebrjakovo ženo in zdravnikom, torej človekoma, h katerima so usmerjena čustva Vanje in njegove nečakinje, kar ne more voditi do drugega kot do žalosti in življenjskega razočaranja neuslišanih ljubimcev - to pa se poveže tudi z drugačnim življenjskim razočaranjem, namreč z odločitvijo profesorja Srebrjakova, da proda posestvo in se preseli v majhno vilo na Finskem, kar neusmiljeno uniči in razvrednoti celoživljenjsko Vanjevo gospodarsko prizadevanje in mu tako vzame še edino, kar je poznal kot svoje življenje. Poti, ki vodijo od sprva celo nekoliko humorističnega položaja do prepričljivo objokanih, nato pa brezvoljno v usodo vdanih Vanje in njegove nečakinje, se od začetka proti koncu predstave zgoščujejo in bistrijo: uprizoritev tako dobiva potrebno kohezivnost, ki vodi v končni močni učinek pri gledalcu. Na koncu omenimo še nekaj izvrstnih dramaturško-gibalnih rešitev (dramaturginja predstave je Petra Tanko): težavnost, s katero profesorjeva žena dvigne svoje ogrinjalo ali pa s katero njegova hči za seboj potegne klobčič volne, poudari posnet zvok, ki spominja na drsenje izredno težkega bremena po površini, ki povzroča močno trenje - pa vendar gre za običajno, vsakdanje dejanje, ki pa ga je osebam v tej predstavi očitno tako težko uresničiti; nasprotujoče si sile v človeku odlično ponazarja padanje profesorjeve žene na tla, s katerih pa takoj spet vstaja, a je sila premočna, da je ne bi spet vrglo na kolena; profesor je le glas, ki prihaja od nekod, kar pa poudarja njegovo podobnost nekakšnemu bogu, saj so z njegovim dejanjem in nehanjem povezane usode vseh na odru tudi telesno prisotnih oseb. Nismo omenili vsega, le glavne, najbolj opazne in učinkovite stvari; končajmo s tem, da tudi kitarist in bobnar na odru predstave nič ne motita, zvoki, ki jih ustvarjata, pa so organsko umeščeni v vsebinsko-formalni razvojni potek Strička Vanje in 12-ih šopkov.
Dnevnik, Pop/Kultura - 25. 9. 2008, Ignacija J. Fridl
Z zamreženimi okni zaprt horizont, ki se s pomočjo videopodlage Boštjana Božiča uspešno preobraža iz optimistično zelenih silhuet narave v fantazijski imaginarij neba do brezbarvne, prozorne sivine, ki govori o življenju-ječi, je najboljši akter predstave. Lea Menard kot žensko utelešenje Strička Vanje sicer z vso intenziteto odigrava zgodbo dvanajstih postaj njegovega razočaranja, najbolj impresivno s svojim izvotljenim pogledom in gibalno intenzivnimi utripi pokrčenih rok, ki ponazarjajo pristrižene peruti utve.
Striček Vanja z vprašanjem o Bogu - MMC RTV SLO, 21.09. 2008, Lejla Švabić
Kot pojasnjuje avtorica postavitve, v kateri se kot igralci predstavijo Manca Krnel, Alena Medich, Lea Menard in Rafael Vončina, glasbo pa so prispevali Luka Prinčič, Dominik Bagola in Manuel Kuran, striček Vanja skuša preživeti tako, da naredi samomor, kar mu ne uspe, zato skuša ubiti človeka, kar se mu prav tako ponesreči. To pa po besedah Novakovičove pomeni, da je njegov uspeh pravzaprav v večnem neuspehu.
Striček Vanja, tokrat v ženski podobi Lee Menard, je potemtakem obsojen na večen neuspeh, kar je tudi sicer podkrepljeno s sklepnimi besedami Sonje (Alena Medich), ki izrekajo splošno prepričanje in vero ruskega dramatika v delo kot edino rešitev Rusije in s tem tudi posameznika. Vendar pa delo in trpljenje nikdar ne prenehata, kar pomeni, da boljše življenje obstaja le na drugem, idealnem svetu. Edina možnost odrešitve za strička Vanjo je torej idealen svet ali pa morda popolna resignacija, na kar nakazuje otopel pogled Lee Menard v sklepnem prizoru.
Praznina podeželskega niča
Vsekakor popolnoma izčiščena scena z občasnimi videoposnetki Boštjana Božiča jasno priča o žalostnem stanju ruskega podeželja, kamor se po enajstih letih vrneta profesor Srebrjakov in njegova nova, mlada žena. Svoje izhodišče je tokratna postavitev Strička Vanje, ki ne glede na to, da naj bi bila le skupek motivov drame, ostaja dokaj zvesta izvirnemu besedilu, našla v stavku: "Pri vas doma pa čas drugače teče." Praznina, ki se širi iz tega stavka, počasi hromi in izsrkava energijo posameznikov. Ti so postavljeni nasproti vzpostavljajočemu se svetu kapitalizma, ki ga Čehov pogosto postavlja kot krivca za propad ruskega podeželja (Tri sestre). In v tem duhu naj bi se predstava tudi združila z letošnjo versko tematiko festivala Ex ponto; kot je zapisano v spremnem besedilu, praznina, ki jo izžareva Striček Vanja, odvrača pozornost od vseprisotne bolezni sodobnega človeka, kapitalista, ki naglašuje zgolj svoje interese. In od tu se izvije vprašanje Kje je Bog?
