Theory open trilogy / The shirt of san Francesco, St. Lazarus, St. Teresa
Jurij Krpan, umetniški vodja galerije Kapelica
Naj dogodek: "Zdi se mi, da
je igra z najboljšim in najslabšim kulturnim dogodkom taka, da dogodki,
ki jih sam produciraš, ne pridejo v poštev, in ker se najboljše počutim
med produkcijo vizualce in performerjev, sem se s svojim izborom omejil
na te. Najboljši vtis je name naredila celonočna instalacija Barbare Novakovič
"Govoreča hiša", ki je bila postavljena v Moderni galeriji.
Sublimen ambient, ki je poetiko proizvajal s povsem preprostimi, tako
rekoč vsakdanjimi elementi. Projekcija gozda po obodu prostora in z odprtimi
knjigami prekrita tla galerije so naredili pokrajino, v kateri živijo
ptice, ki nosijo sporočila. Nepričakovano merilo teh postavljenih elementov
je proizvedlo učinek, ki ga ponavadi doživimo ko gledamo v kaj, vendar
tega ne opazimo, ker je preveliko, preočitno ali preblizu. Obiskovalec
je moral, da bi lahko ugledal potezo izostriti zaznavo na dipotrijo, ki
jo je evociral ambient. Lynchevsko, bi rekel."
Novi performativnosti in procesualnosti naproti
Marina Gržinić
Govoreča hiša (La casa parlante) Ljubljana 2002, Barbara Novakovič
Autoreferenčnost, Marina Gržinić
V enem od osrednjih razstavnih prostorov Moderne
galerije nas je pričakala debela papirnata preproga, prostor je bil prekrit
s knjigami, na stotine jih je ležalo na tleh, odprte na različnih straneh.
Na steno dvorane je bila projecirana negibna podoba gozda in prostor so
"naselili" posebej izurjeni golobi, ki so gnezdili na stenskih
policah. Knjige so govorile v dobesednem pomenu besede, s pomočjo ventilatorjev;
listi knjig so drgetali in šelesteli, ter tako ustvarjali resnično morbiden
spektakel. Spoznali smo lahko, da smo v vsakodnevnem življenju dobesebno
sprejemniki signalov in frekvenc, ki jih sprejemamo skozi oči in ušesa
in ki nato potujejo v naše možgane v predelavo.
Ob odhodu iz te puščave znanja, iz te izumrle pokrajine ostankov tiskarske
industrije, je človeka prevzel zares pošasten občutek; resnično tragičen
spektakel. Edini znak življenja so bili golobi, nekoč pomembni prenašalci
psporočil, dandanes le še metafora za žrtvovanje in animalične vidike
zanesljivega, čeprav kratkega a obsesivnega spomina. Knjige: varuhi vedenja.
Knjige so prenašalci znanja izenačeni z golobi; oboji služijo širjenju
informacij. Tu se torej srečamo z negotovo, a vztrajno očaranostjo nad
povezavo med puščavo knjig in nami, ki smo knjige in znanje zares zapustili.
Projekt Barbare Novakovič je skupinska prostorska instalacija, ki izziva
motnje v spominu in telesu. Gibanje je posledica vrtenja ventilatorjev,
ki povzorčajo trepetanje knjižnih listov. Koreografija puščave spomina.
Namesto da bi brali, poslušamo! Kar je tu pomembno, je gibanje; to je
tisto, kar vzbuja edino pristno čustvo. Kot ugotavlja Giuliana Bruno v
svoji najnovejši knjigi "Atlas čustev: popotovanja skozi umetnost,
arhitekturo in film (Atlas of Emotions: Journeys in Art, Architecture
and Film)", 2002, ki očrta kulturno zgodovino prostorsko vizualnih
umetnosti in se osredotoči na reprezentacijo afektov in prostora, gibanja
in čustev: gibanje ustvarja čustva! Po njenem mnenju je pomen čustev zgodovinsko
povezan s selitvami, migracijo, prehajanjem od enega mesta do drugega.
Zato sodobno čustvo potrebuje selitev v nove prostore. Dejansko so vsa
tri gledališka dela, ki jih zadeva pričujoče besedilo, nekakšni izseljenci
v prostorih, ki jim niso bili izvorno namenjeni, in zato ta premik lahko
ustvari tako intenzivno čustveno reakcijo. Izseljenci so vedno prisiljeni
v selitev, beg, v prilagajanje vse svoje biti različnim praksam skrivanja,
preživetja.
Del "Govoreče hiše", uprizorjen kot samostojen prizor v Moderni
galeriji, nosi naslov "Srajca svetega Frančiška Asiškega. Govoreča
hiša" Barbare Novakovič ima namreč tri dele. "Srajca svetega
Frančiška Asiškega" raziskuje stigmatiziranje postopek, ki bi ga
sama raje imenovala žigosanje (ki namiguje na božja znamenja, a tudi na
postopek žigosanja papirja, k čemur se bom še vrnila) - , spomin in prenašanje
vedenja (golobi in knjige so prenašalci informacij in - znanja). Drugi
del predstave nosi naslov Sveti Lazar (uprizorjen v Mestni galeriji) in
tudi ta je posvečen žrtvovanju, le da ima slednji tu namesto pošastne
podobe vedenja pomembno vlogo! Tretji del bo na ogled v bližnji prihodnosti.
Zgodbi "Srajce svetega Frančiška Asiškega" in problematiki stigmatizacije
botruje vprašanje, kako je mogoče razumeti dejstvo, da je "Frančišek
živel v grehu" in da je ta greh pustil viden, pošasten odtis na površini
njegovega telesa. Instalacija Barbare Novakovič nam je na koncu ponudila
pot očiščenja/osvoboditve: naslednje jutro ob sedmih zjutraj smo lahko
opazovali golobe, ki so odleteli iz galerijskih prostorov v svobodo, sama
pa sem še vedno iskala globjo povezavo med obema deloma, ki bi nas lahko
popeljala do ravni avtoreferenčnosti. Za svetega Frančiška in svetega
lazarja je problem soočenja z gobavostjo ključnega pomena. Lazaret (Lazzaretto)
je oznaka za območje, kamor so v preteklosti izgnali gobavce in ime izvira
neposredno iz Lazarjevega srečanja z gobavci. Tudi razsvetljenost in vdanost
svetega Frančiška sta se okrepili po tem, ko je poduhal gobavčevo telo.
Oba dela se torej uskladita s srečanjem s kožo. Še več, koža gobavcev,
tuidi sodobnih (od bolnikov do aidsom do gobavcev v Afriki in Aziji, ter
spoloh vseh ljudi s kožnimi boleznimi), se luska, odpada kot koščki papirja.
Koža = papir! Da! V predstavi sta oba preoblikovana v vizualno ekspresijo,
ki bolečino staplja s popolno kontemplacijo. Oba dela "Govoreče hiše"
Barbare Novakovič se ukvarjata s pogubno odtujenostjo kože, ki jo vidita
v fragmentih, obolelo, ožgano kot papir. Koža je tu simbolično gonilo
različnih ekspresij. Zato sem izbrala izraz žigostanje (postopek nanašanja
drobnih vreznin na kožo ali papir), da bi kar najprecizneje poimenovala
to inscenacijo oziroma incineracijo (!) procesa performativnosti. Sveti
Frančišek in Sveti Lazar sta grešnika, in to je tudi Novakovičeva (ah,
kakšno olajšanje); ustvarjalka razkriva bolečo ambivalentnost do tehnologije
in spomina v tem vedno neskončnem in obsesivnem avtoreferenčnem procesu!
V vsem, kar vidimo, je nekaj odbijajočega, a trenutek vnovičnega srečanja
s pogledom nikoli ne more biti trenutek ravnodušnosti!
Odlomek iz eseja " Novi performativnosti in procesualnosti naproti
"
Marina Gržinič
Maska XVIII, št. 2-3(80-81) 2003, www.maska.si
