kritike
Dinamike prostorov-nihanje, 2016-2019 | Točka osi, 2018
Mestni muzej Ljubljana - MGLM, 13.11. 2018, Živa KaduncInteresantna in inovativna zmes matematične, geometrične abstrakcije ter popolne zavzetosti za podajo premisleka o prostorskih vprašanjih je, kar dela predstavo svežo in koncept še bolj domiseln.
Premiera: 13. 11. 2018, Muzeum, Mestni muzej Ljubljana - MGLM
Koncept: Tina Valentan, Polona Maher
Koreografija in izvedba: Tina Valentan
Dramaturgija: Barbara Novakovič Kolenc
Oblikovanje zvoka: Gal Škrjanec Skaberne
Oblikovanje luči: Jaka Šimenc
Prostor je aspekt, ki se ga redko zavedamo v tolikšni meri, kot pri Točki osi.
Že s tranzicijo običajnega človeka v plesalko, z izstopom iz vsakdanje drže in mehkim vstopom v odrsko prezenco, odpre Tina Valentan mnogotera vprašanja o dimenziji in obliki prostora, saj se pojavi v nenavadni scenski kompoziciji.
Odmaknjeno od sredine, da deli galerijski prostor Muzeja in galerij mesta Ljubljana na tretjine, stoji nekje na prvi tretjini gledano z leve skulptura v obliki kvadra, ki je tam kot kakšna referenčna točka prostora.
Tako dobimo gledalci že na začetku dve pomembni figuri (kiparski objekt in plesalko), s katerima lahko skladno s koreografijo razvijamo misel o umeščenosti objektov - tako plesalcev kot bolj statičnih figur - v prostor. Poglavitno se zdi opazovanje dimenzij, ki jih izvajalka zarisuje po prostoru. Ob statični kiparski figuri pridejo do izraza tudi relacije med opazovanimi dimenzijami.
Ko Tina Valentan v roke (in noge) vzame vrv, ki jo napelje čez stopalni lok, konca pa prime v roke, se gledalcu kar sama ponuja misel o podprostoru, torej odkrivanju novih dimenzij znotraj že danih dimenzij.
Ob alterniranju razmerja vrvi v odvisnosti od položaja stopala se ustvarjajo vedno nove linije, izvajalka pa nas spretno in suvereno vodi skozi različne figure, ki so posledica gibanja z vrvjo. Ravno tako pa ponovno ne smemo zanemariti vseh možnih odvisnosti, ki se pojavljajo in matematično permutirajo: galerijski prostor, odrski prostor, publika, kiparski objekt, telo, vrv, linije. Hkratno opazovanje vseh teh dogodkov je seveda naporno, zato pa toliko bolj zanimivo, sploh ob atmosferični glasbi (Gal Škrjanec Skaberne), ki predstavo stalno spremlja, ni pa konsistentna v tonaliteti in inštrumentalni izvedbi.
Z lučjo, ki poudarja nevtralne, nevpadljive tone oblačil Tine Valentan in svetlo sivkaste barve kiparske figure ter svetel prostor, tvorijo nekakšno celoto, ki pa publiki namiguje o odprtosti forme; tako nestalne forme prostora, ki ga Tina Valentan s takšno zavzetostjo spreminja in ustvarja znova drugačne podprostore ter (zarisane) linije, kot občutek, da se kljub prepričljivo ter odločno izvedeni verziji predstave vsakič lahko zgodi kaj novega in še nevidenega.
Kljub resnično kratkim premorom ter rahlo spremenjeni dinamiki v gibu in glasbi se zdi, da ostaja pozornost plesalke (in publike) precej konstantna in tako prida občutek spokojnosti, ki ne izgine kljub igranju s težo, kar je tudi eden izmed poglavitnih razlogov za, kot že rečeno, diferenciranost dinamike.
Interesantna in inovativna zmes matematične, geometrične abstrakcije ter popolne zavzetosti za podajo premisleka o prostorskih vprašanjih je, kar dela predstavo svežo in koncept še bolj domiseln. Izvedba vodi gledalca natanko do idej koncepta. V relativno kratkem odvijanju predstave si lahko ustvarimo pomen in ga, med drugim tudi zaradi čistosti izvedbe, neposredno apliciramo na ostale aspekte mnogih predstav, zaradi česar z ogledom predstave le pridobimo.
Lahkotno vodenje publike skozi razmislek o dimenzijah, podprostorih, relacijah, itd. namreč na pladnju ponuja natančnejšo analizo prostora in scenografije, ravno tako pa stremi k analognemu premisleku o prav vsakem elementu performativnih umetnosti.
Parada plesa, 25. marec 2019, Daliborka Podboj
Sodobni ples v navdihu umetniških praks
Umetniški diskurz sodobnega plesa s kiparsko umetnino je v svojem subtilnem solističnem prepletu tudi likovno scensko izoblikovala koreografinja in plesalka Tina Valentan, in to v nemem, vendar živem duetu s statično skulpturo akademske kiparke Polone Maher.
Projekt je nastal po konceptu ter v kreativnem dialogu obeh imenovanih umetnic ob oblikovanju svetlobe Jake Šimenca ter zvoka Gala Škrjanca S. in v dramaturgiji Barbare Novakovič Kolenc.
Vsi ustvarjalci so se tudi povsem zlili z razstavljeno živo umetnino plesalke in robustnega stebra, zlepljenega iz papirne reciklaže osnovnih pravokotnih ravnin ter vstavljenih kroglastih (papirnih) ležajev, ki dozdevno oživi ob plesalki in v scenski osvetlitvi, ko se občutno približuje, raste ali niha. Njun duet se začne s skoraj nevidno elastično povezavo plesalke s točko osi, ko v svojem gibanju kroži ter opleta okoli stebra, nato pa se brez veznega stika vse bolj predaja stikom in dotikom svoje plesne poetike, ki kar mehča navidezno robustnost, čeprav zračne materije.
Točka osi je tretji del trilogije Dinamike prostorov 2016?2018, je performans, ki aktivira tudi razstavne instalacije, premierno pa uprizorjen 13. novembra 2018 v Mestnem muzeju Ljubljana, za seboj ima že pet ponovitev, med drugimi v Narodnem domu Maribor, v Layerjevi hiši v Kranju, na Festivalu Bobri, ogled pa sledil na Zimski plesni šoli na odru Narodnega doma v Mariboru. Vsi štirje plesni projekti so vsekakor vredni ogleda.
Sodobni ples v navdihu umetniških praks, odlomek iz kritike
