Produkcija: Muzeum Ljubljana, Režiserka: Barbara Novakovič Kolenc
Nastopajoči: Jernej Gašperin, Vid Klemenc, Manca Krnel, Maruša Majer, Mateja Rebolj
Fotografije: Tjaša Gnezda

Rojstvo Venere je dramski tekst priznanega slovenskega pesnika, pisatelja in dramatika Iva Svetine, ki je v letošnjem letu pod režisersko taktirko Barbare Novakovič Kolenc doživel pravo preobrazbo in zaživel še na odru - 23.11. prvič na odru koprskega gledališča.

V drami, ki nas na prefinjen način popelje v 15. stoletje, obdobje renesanse, smo lahko videli 5 igralcev, ki so se ob igri preiskusili tudi v plesu, gre namreč za plesno-gledališko igro.
V ospredje zgodbe je postavljen znameniti italijanski slikar Sandro Botticelli (Jernej Gašperin) - avtor famozne slike Rojstvo Venere.
Kot vemo že iz zgodovine, je Botticelli kljub izraziti renesančni miselnosti padel pod vpliv diktatorskega duhovnika Girolama Savonarole, ki je zavladal Firencam v 2. polovici 15. stoletja.
Savonarola, zavzet kristjan in purist, je ostro kritiziral posvetno umetnost, tudi Botticellijevo, ta pa je, ko je naposled sprejel duhovnikove ideje, več svojih slik celo prostovoljno zažgal. Savonarola se v drami postopoma >izlevi< iz Botticellijevega zaupnika in prijatelja Amadea.
Poleg tega pa v predstavi nastopajo še Venera, muza, boginja, rojena iz morske pene in ovekovečena na znameniti Botticellijevi sliki (Maruša Majer), njena starejša različica, čaščena s strani grških pesnikov, Afrodita (Mateja Rebolj) in plesalka, ki preko živalskih gibalnih podob predstavlja Venerin simbol, Manca Krnel.
Rojstvo Venere je nedvomno nepozabna gledališko-plesna avantura, ki gledalca pobliže seznani z umetniškim življenjem v renesansi, z njeno mislenostjo, slavljenjem človeške lepote in narave, pa tudi z uporom proti temu umetniškemu gibanju, proti >luči, ki sije v srednji vek<.

Čeprav je bila predstava presenetljivo kratka in čeprav je na predstavo prišlo izredno malo ljudi, lahko brez večjih pomislekov zatrdim, da je Rojstov Venere zares nepozabna in z intenzivnostjo in energijo nabita drama, vsekakor vredna ogleda in občudovanja - tako igre in koreografije, kot tudi samega teksta in njegove postavitve na gledališki oder.

Poetsko dramsko delo Rojstvo Venere se potaplja nekaj stoletij v preteklost in tam išče odgovore na vprašanja o človeku, slikarju, prinašalcu renesančnih idej in avtorju slovitega platna Rojstvo Venere, Sandru Botticelliju.
Besedilo sledi poglobljeni analizi slikarjevega življenja in dela, neizogibno pa tudi časa v katerem je živel.

Vse to avtorju služi kot izhodišče za zastavljanje vprašanj o slikarjevem življenju, ki ga lahko vidimo tudi kot paradoksno glede na njegove mladostniške ideje in zanosno širjenje renesančnega duha, ki se pozneje pod vplivom moralista Savonarole s svojim ustvarjanjem oddalji od aktivnega družbenega delovanja.
Poleg omenjenih Botticellija in Savonarole sta nosilki dejanja tudi Afrodita in Venera, ki z več vidikov komentirata dogajanje, v njunem dialogu pa se najbolj jasno izrazi razkorak med božanskim svetom, stkanim z življenjem ljudi in tistim, ki je od človeka oddaljen oziroma mu ta, v danem primeru Botticelli, ne pusti več blizu.

Predstavo je v slugu kombiranja vizualnega, govornega, gibalnega, igralskega in glasbeno-zvočnega gradiva režirala Barbara Novakovič Kolenc, posebej opazno pri sinočnji predstavi je bilo zvokovno oblikovanje z dinamiko odpiranja in zapiranja zvočnih prostorov, kar učinkuje kot dodatno plastenje prikazovanih vsebin.
Minimalno fizično scenografijo dopolnjujejo detajli iz Botticellijevega opusa, projecirani na veliko platno.Poglobljeni in premišljeni uprizoritvi v teku časa zmanjka nekoliko notranje dinamike, vendar igralska ekipa kot izjemno usklajeni kolektivni nosilec dramske napetosti, ta manjko nadomesti.

RTV Slovenija - ocene