rodin 1

Rodin I je skulptura-zgodba, ki temelji na življenjskih usodah štirih različnih oseb, Rodina, Camille Claudel, Rose Rodin in Cloveka slona. Ti liki so povezani skozi pokrajino svojih teles, skozi področje Rodinovega ustvarjanja. So skuplture ujete v različnih presekih krča. Njihova minljiva senzualna percepcija se med seboj dopolnjuje - in razvije bežen obris dotika, valujočo linijo dotikanja.
Iva Jevtić

Rodin I
je projekt v katerem skušam raziskati možnost in načine kiparskega pristopa gledališkemu načinu izražanja in podajanja v osnovi kiparske vsebine skozi živo igralčevo telo. Model, ali bolje kiparski koncept za raziskavo je delo francoskega kiparja Augusta Rodina, ki velja za prvega kiparja prehoda iz 19. v 20. stoletje. Njegov kiparski impresionizem z izvorom in naslonom na manieristično oblikovanje človeku podobnih podob, zaključi s klasičnim pogledom na dotedanjo uveljavljeno in iskano približevanje k popolnosti, k iskanju idealizirane in popolne zunanje lepote podobe človeka, vezane na sovpadanje in soodvisno izražanje tistega kar je zunaj lepo, z njegovo notranjo lepoto. Prvi uspe pokazati, da je lahko pretirano in s krči prežeto telo lepo. Tako zaradi novosti, izražanja njegove notranjosti, psihološke dinamike, ki nikakor ni le prazna forma ali telo s katerim se poigrava usoda, temveč je telo borec, odločena podoba duha, ki nekompromisno vztraja v svojem minljivem. Krčevita lepota Rodinovih skulptur, tako podobna izrazitejšim gotskim podobam križanega ali celo gotskim groteskam, presega le zunaj lepo in idealno telo, ga prizemlji ter gledočega sooči z zemeljskim. Seveda je Rodin le začetnik nove in rojevajoče se umetnosti 20. stoletja, oziroma tisti kipar, ki zaključi prejšnje akademsko obdobje, pri čemer si pomaga s prijemi, ki so bili in kaže da so še šokantni ali na robu družbene sprejemljivosti. Vdor svobodne spolnosti in brezsramno razkazovanje spolovil v prostor namenjen umetnosti, mami v njegov atelje številne dame željne pozornosti družbe, ki jim takšno "škandalozno" izpostavljanje omogoči hipno slavo v njihovem meščanskem svetu. Gospe mu ne samo v umetniške namene ponujajo svojo družbo in svoja telesa. Ne samo preskrbljene gospe. Med njimi je tudi nekaj usod preprostih deklet, med njimi posebno dveh, ki sta verjeli v Rodinovo delo in ne le v vse bolj slavno ime. Prvi je bilo ime Rose, bila je njegov prvi model, neizobražena in revna, drugi je bilo ime Camille, izobražena, mlada kiparka, ki je bila njegova študentka, model in ljubica. Prva je bila Rodinova vrstnica in njegova prva ljubezen, tista, ki je nanj čakala skrita v temnih prostorih skupne hiše kupljene prav zanjo - izven mesta - tja jo je preselil, ker se je sramoval njene preproščine in zaradi svoje večje lastne svobode. Druga je bila 24 let mlajša, posvečena kiparstvu in življenju. Prvo je na svojo starost poročil, drugo zapustil in oropal idealov. Rose je svet zapustila pomirjena v pozni starosti, Camille, pa se je mladost in življenje končalo v umobolnici. To zgodbo, Rodin 1, pripoveduje ženska, Rose in Camille, dramska igralka Ana Ruter.
Boris Mihalj

Linija postajanja ni definirana s točkami, ki jih povezuje oziroma s točkami, ki jo tvorijo; prav nasprotno, linija točke mimoide, se pokaže na sredini, teče pravokotno na točke, ki smo jih sprva prepoznali, teče diagonalno preko relacij, ki bi se jih dalo prostorsko umestiti, precno na oddaljene ali stične točke. Točka je vedno točka izvora. Linija postajanja pa nima ne začetka ne konca, je brez izhodišča ali cilja, od nikoder ne izhaja in nikamor ne vodi; govoriti o odsotnosti izvora, narediti iz odsotnosti izvora izvor, ni ravno posrečena besedna igra. Linija postajanja ima samo sredino. Sredina ni povprečje; je hitro gibanje, je absolutna hitrost gibanja. Postajanje je vedno na sredini; doseže se ga lahko samo na sredini. Postajanje ni ne eno ne drugo, niti ni odnos med enim in drugim; postajanje je vmesnost, meja ali linija leta oziroma spusta; pravokotno je tako na eno kot drugo. Če je postajanje masa (linija-masa), je to zato, ker vzpostavi razsežnost bližine in zabrisanosti, nikogaršnjo zemljo, relacijo, ki se je ne da umestiti in ki zaobjame dve oddaljeni ali stični točki in ju približa: meja-bližina pa ne priznava ne stičnosti ne oddaljenosti. Linija ali masa postajanja, ki združuje oso in orhidejo povzroči njuno skupno deteritorializacijo: raz-zemljitev ose, ki postane svoboden del reproduktivnega sistema orhideje in obenem orhideje, ki sedaj v osi postane objekt orgazma, prav tako osvobojena lastne reprodukcije. Sobivanje dveh nesimetričnih gibanj....
Gilles Deleuze, Félix Guattari, ' Spomini Spinozista, II '

Postajanje Josepha Merricka
Joseph Merrick je moral spati sede. Teža njegove glave bi Merricku - ko bi se končno le ulegel - zlomila vrat.

Joseph Merrick oziroma Človek slon se je opisal z naslednjimi besedami: Obseg moje glave je 52 cm, na mojem zatilju je zaplata mesa velika kot skodelica, preostali del glave pa bi se dalo opisati kot hribe in doline, zgnetene skupaj; moj obraz je neopisljiv. Moja desna roka je iste velikosti in oblike kot slonova noga - meri 18 cm okoli zapestja in 7.5 cm okoli enega izmed prstov. Druga roka ni večja kot roka desetletne deklice, kljub pa je lepo oblikovana. Moja stopala in noge so prekrite z debelo, zrnato kožo, prav tako moje telo - kot pri slonu in skoraj iste barve. V resnici mi ne bi nihče verjel, ko ne bi videl na lastne oči, da taka reč lahko sploh obstaja.

Merrick je verjel, da je vzrok njegove hibe groza; nekega dne se je namreč njegova noseča mama toliko prestrašila ob pogledu na slona, da je trajno poškodovala zarodek - okužil jo je torej pogled poln strahu.

Merrickovo življenje je bilo pozneje neločljivo povezano s cirkusom, z dresiranimi živalmi in razbrdanimi možmi - denar je služil kot cirkuška spaka.

Biti spak vključuje določeno deformacijo percepcije. Biti pohabljen je biti popolnoma zavesten ne da bi bil samo-refleksiven in v sebi podvojen. Biti spak je biti poln bivanja. (Dalo bi se reči, da je le normalnost tista, ki se pusti ogoljufati. Prav zaradi tega je Merrick v javnosti nosil čez glavo poveznjeno vrečo.) Radost in bolečina spaka se torej nujno zdita patetični. Sta predmet sentimentalnega. Težko se je poistovetiti s pohabljencem, saj bi to zahtevalo enovitost percepcije, zaobjemanje posamičnega brez potvarjanja celote, zaobjemanje celote, kakršna je.

Leta 1890 je Joseph Merrick umrl v spanju.

Nekateri pravijo, da je storil samomor, saj je poskušal spati kot mož, z nazaj nagnjeno glavo. Drugi trdijo, da je bil umorjen. Kakorkoli že - zdi se, da je bila v obeh primerih smrt bolj sprejemljiva kot ambivalenca.
Iva Jevtić