Striček Vanja in 12 šopkov

Uprizoritev Striček Vanja in 12 šopkov sledi fabulativni zgradbi drame Čehova, a ji odvzema gosto tkanje družbenega konteksta časa njenega nastanka. S tem jo premešča v današnji čas. Motive kot predloge za uprizarjanje danih človeških stanj in odnosov, povezuje besedilo, zgodba, vendar v diskontinuiteti, ki razpira časovne zamike, uvaja hkratnost plasti zavedanja in čustvovanja. Koncentracija in dinamika sta osredotočeni na odrsko sliko - vinjeto, ki ji ritem narekuje notranji pretok silnic, ki se prepletajo v prikazovanem odnosu.
Uprizoritev v prvi vrsti upošteva inovacijo v dramatiki Čehova, to je negativna dramaturgija. Čehov jo - še neodkrito - naznanja že v zgodnejših dramah in udejanja v nadomeščanju klasičnih dramaturških oblik z besedilnimi in diskurzivnimi mehanizmi. To je historičen in hkrati sodoben pristop, saj ga je možno aplicirati tudi v današnje uprizoritvene prakse, ki omogoča redukcijo (oseb, prizorišč, besed, stranskih motivov), s posebno pozornostjo na izboru in pravi meri. Pri tovrstnem postopku temeljna načela in problemi Čehovove dramatike in dramaturgije ostanejo neokrnjeni.
Odlomek iz besedila: Striček Vanja in 12 šopkov, Petra Tanko