Venera I-II / Ivo Svetina: Rojstvo Venere

Ivo Svetina: Rojstvo Venere

Igra se odvija v času med septembrom 1449 in majem 1498; med vdorom Karla VIII. in Savonarolovo smrtjo. Savonarola vpliva na Botticellija, da se odvrne od lastnih načel, ki so renesančno humanistična in v duhu neoplatonizma slavijo lepoto >kot duhovno milino<, saj na svojih slikah upodablja >ambivalente simbole<, zemeljske in nebeške boginje, telesno in duhovno ljubezen (Rojstvo Venere). Razmerje med Botticellijem in Amedeom se zaplete, Amadeo ga zaradi ljubosumnosti ovadi. Botticelli začne slikati Mistično rojstvo (Nativita), v katerem hoče izpostaviti >spravo< med angeli in ljudmi. S to sliko, hoče izpovedati svojo novo vero, ki je začela najedati njegovo ustvarjalno silo. Tone v pozabo. Ko Savonarola gori na grmadi, Botticelli stoji pred praznim platnom, na katerega napiše Nativita. Amadeo ga prosi odpuščanja. Skozi prazno platno pa vstopita tudi Simonetta in Clarice. Ves čas v igro vdira sedanjost: vrhunski strokovnjaki skušajo Rojstvo Venere rešiti pred uničenjem. V replikah se izmenjujejo tehnične ocene in možnosti restavriranja.

Dramsko besedilo Iva Svetine Rojstvo Venere ponudi širok spekter tem o obdobju renesanse in slikarstvu quattrocenta. Pri tem nam bo v metodološko pomoč Masaccio, slikar zgodnje renesanse, katerega figure so monumentalne in prizemljene v čutnem. V Izgonu iz raja Masaccio ujame trenutek resnice, eksistencialne krutosti, zmogel slikati bolečino (pojem grdega v estetskem smislu). Botticelli pa lepoto zajame s slikanjem privida raja, iluzije, plesnih gestah in pozicijah nog.

V diptihu uprizoritev 2018-19 bomo sopostavljali nezmožnost ob zmožnost realizma: kako se to udejanja v umetniškem in filozofskem korpusu obeh velikanov (Boticellija/Masaccia).

V gledališkem besedilu se prepletajo tri ravni: mitološka, zgodovinska in sedanjost.

Celotno dogajanje je postavljeno za perspektivični raster, ki deluje kot prepreka ali meja, hkrati pa pozorno mapira posamezne prizore/slike/dramatis personae skozi gledališke situacije. Tako lahko uprizoritev "beremo" z dveh vzporednih gledišč: restavratorji delajo na obnovi slike in so obenem gledani s strani publike. Nastane slika v sliki, restavratorji so zadnja meja pred t.i. padcem v sliko, ki jo konzervirajo, ohranjajo, se mučijo z njo, da bi ponovno "nastala". Na ves ta angažma okoli obnove slikarske umetnine pritiska kulturno-politična menažerija takratnega sveta.