Zalajaj da te vidim

ZAPISOVANJA.

...Še se spomnim, kje je začetek.
Možno je, da sem spregledala konec in je to že druga zgodba;
jaz pa vzneseno živim v prejšnji.
...nekje vmes sem izgubila občutek za razsodnost?
Sem točno tam, kjer nisem budna in točno tam, kjer ne spim?
...Izprašujem se o transformaciji intimnega odnosa
in zanikujem podrejenost uma svojemu telesu.
A vendar? Kako zelo mi poteze dotika, vonja in okusa narekujejo
intimnost s tujim telesom?
Dotaknil si me.
...In nikoli ne nadaljujem tam, kjer sem ostala. In popolnoma vseeno mi je.
In popolnoma vseeno mi je, ker tudi od drugje naprej vse razumem.
S pisanjem upočasnjujem misli. Končam. Potem se lažje gibam naprej.
Mislim z lahkoto.
Poslušam srce, ki udarja vse hitreje. Mogoče je to od kofeina.
Mogoče je to zaradi
(Nikoli ne bom dokončal te misli, ker me je nekaj zmotilo. Henry Miller)

Aleksandra Kajbič


Zaprašen lestenec visi v garaži. In cigaretni dim. Stene so sive, temne in hrapave. V kotu je kup železja, ki čaka, da se ga dotaknejo mehki prsti, ki dajo življenje. Zraven so škatle z mesom.
Govoriš.
Mama je rekla, da vsi samo odhajajo. Včeraj je umrl tata. Jaz sem pa še vedno sam. Jaz pa še vedno ne maram zaves. Kaj pa če to ni prav? Mama je tiho. Pravi da se boji, da bo nekoč sama. Jaz sem hladen in ne vem. Objamem. Hladna je ko joka.
... Postavljen si v temen prostor. Padeš..., a ne vstaneš, tokrat veš, da boš vedno ležal tam. Postavijo te na noge in peljem te v velik svetel prostor. Zatakne se ti. Kri ti buta v oči in koža se ti trga. Trzneš. čez čas je dobro. Spregovoriš, a se ne slišiš. In rože, ki ti jo damo v roko, ne čutiš. Daš jo med zobe in stiskaš, da poka. Begaš v glavi.
65 let ti je.
Si vedel?

Miha Erman

Zalajaj, da te vidim

Mar ni to vozlišče zaznavnih osi, ta "vidim, da te slišim" oziroma "slišim, da te vidim", kot hvalnica sinestezije, človekove sposobnosti, da vidi tone in sliši barve, nostalgična afirmacija renesančnega slavljenja človeka kot krone stvarstva in najvišjega člena v verigi ustvarjenih bitji? Ali pa je ta oddaljen odmev renesančnega humanizma, z nasprotne strani kot Becketov ne-jaz, pa vendar podobno, afirmacija negacije moči človeka, udarec njegovemu narcisizmu? Zalajaj. In mar ni zadosten razlog, da se vprašamo po tem, že preprosto dejstvo, da se - kljub temu, da je zahtevano kompetenca živali - v hipu, nereflektirano, prepoznamo v naslovniku.
Vozlišče je torej pravzaprav zev, razcep. Ki ga najprej zaznamo kot vir zadrege - kaj je bolj moteče, sama zahteva, Zalajaj, ali to, da v tem samo-prepoznanju, o katerem priča nelagodje, samodejno predpostavljamo, da je naslovnik zahteve po nečloveškem ravnanju - človek? K ponižanju človeka so v zgodovini prispevale tri velike osebnosti, Kopernik s tezo, da človek ni v središču vesolja. Darwin, da človek ni izvor vrste. in Freud, da ni gospodar pomena. V primerjavi s sodobnimi nevroznanostmi, ki subjekta dojemajo kot rezultat mehanizma reprezentacije, način, kako človeški organizem izkusi samega sebe, medtem ko dejansko ni drugega kot gola kri in meso in kosti in možgani, se Kopernik, Darwin in Freud zde precej tradicionalni humanisti. A že Descartes, ki se je posebej trudil, da bi utemeljil primat človeka v razliki do živali, in je postavil cogito, mislečega subjekta, kot začetek filozofije, je resničnost reduciral na res extensa, področje materije, ki ji vladajo zakoni mehanike - srce kot črpalka, žile kot cevi. Povezava med ponižanjem empiričnega človeka in povzdignjenjem transcendentalnega subjekta velja za osnovni paradoks moderne filozofije subjektivnosti, je pa tudi učinek ideološke interpelacije. Althusser mehanizem interpelacije ponazori s "političnim gledališčem" - opiše prizor, ko se na policistov "Ej, ti" vsi ozremo, prepričani, da se naslavlja na nas, in to ne glede na našo osebno izkušnjo. Miha Erman in Aleksandra Kajbič z naslovom svojega najnovejšega projekta "Zalajaj, da te vidim" ponazorita, da ideološka inteprelacija ni zgolj domena ulice, ponižanju, ki spremlja prepoznanje tega/konkretnega človeka kot naslovnika/subjekta, pa ni meja.
Vsakdanja izkušnja sodobnega človeka je podobna Medtem, ko so bile medijske vsebine kot so informacije, šport in zabava tradicionalno na voljo kot skupinska, kolektivna izkušnja - časopis, ki so ga "vsi" prebrali v istem jutru, poročila, ki so jih "vsi" videli ali slišali ob isti uri - so danes na voljo tako, da omogočajo artikulacijo individualizirane gledalske-bralske-poslušalske izkušnje. Vsak spremlja kar in kadar mu paše. Hkrati pa so si medijske vsebine vse bolj podobne. Ali drug primer. Prevladujoča vsebina v osrednjem programskem pasu zahodnih medijev so resničnostni šovi, in to seveda ne zaradi tega, ker bi se, kot očitajo mnogi površni kritiki medijev, neposredno posmehovali bodisi tem, ki nastopajo, bodisi občinstvu. Mehanizem je, kot smo že omenili, bolj zapleten - resničnost resničnostnih šovov ni "resničnost" dogajanja v šovih, ki je, kot ve vsak otrok, od začetka do konca odigrano, temveč resničnost glasovanja. Resničnostna TV ponuja kontinuirane meritve pravil, ki vladajo v neki družbi, tega, kaj velja kot pozitivno in kaj kot negativno družbeno ravnanje. Nudi orientacijo v spremenljivem svetu. Ne ponižuje, pač pa priča o ponižanju, o izgubljanju pomena človeka in prevladi subjekta kot čiste nematerialne praznine.
Kje je tu mesto umetnosti? Projekt Zalajaj, da te vidim postavlja vprašanje, in s tem posredno tudi odgovor nanj. Je brez avtorja v klasičnem pomenu besede, brez vsebine in brez pomena - razen tega, ki je zastavljen v naslovu, a ta kot rečeno sprašuje prav o pogojih, v katerih nastaja pomen. Zasnovala sta ga dva umetnika, tako, da sta skupaj določila situacijo, vsebine pa sta oblikovala vsak zase, skrito pred vednostjo drugega. Občinstvo je soočeno z igralcem na odru, ter zvoki in podobami v prostoru. Celote dela ne pozna nihče, kot tudi ne njegovega pomena. Naključno srečanje vsebin, naključno srečanje dela in občinstva, naključje kot možni vznik pomena. Potencialna rešitev zadrege, kako delati zgodovino v pogojih, ki jih nismo postavili sami.

Melita Zajc

Melita Zajc je doktorica filozofije s področja antropologije vsakdanjega življenja, docentka za področje antropologije vsakdanjega življenja na ISH, Fakulteti za podpilomski humanistični študij v Ljubljani, antropologija novih tehnologij, teorija in filozofija avdiovizualnih medijev, filmska kritika in teorija.