Zimska pravljica

Raztrgajte pečat in čitajte

Prends garde: a jouer au fantôme, on le devient.

V Zimski pravljici ne ločimo več neba od zemlje: mednju bi le stežka vtaknili iglo. Ne razberemo med rjovenjem in viharjem, rjovenjem in roganjem, rjovenjem duš, dušo in medvedom. "Gospa, kraljica draga, / ki si končala, ko sem jaz začela, / daj mi rokó v poljub": vsak začetek se navidez staplja s koncem in zdi se, da so oblike - dih, glas, gib - v trenutku, ko se izrišejo, že zabrisane s prostorom. Skozi serijo neskončnih priličenj, 'čarovnih zaklinjanj, ki uročijo samega čarovnika', liki postopoma zapadejo privlačnosti prostora, točki, v kateri izginejo še zadnje razlike med organizmom in njegovo okolico. Vse preide v negibnost. Izjave (tudi božja) odmrejo kot suho listje, suho listje besed je enako suhemu listju oseb. Urok lahko ozdravi zgolj nasprotno gibanje besed, sledenje besedam skozi prostor, branje, ki združuje šepet in gledanje. Negibnost se razprši v nežnosti, v medprostoru črk.
Zimska pravljica je vaja v tihem branju.

Iva Jevtič