Trilogija Dinamike prostorov - nihanje, 2016-2018

Pendulum, 2016
Trilogija Dinamike prostorov - nihanje, 2016-2018
Performans v okviru razstave GLASSWORKS | Ločeno od sveta

Izhodišče performansa je raziskava Dinamik prostorov s poudarkom na fenomenu nihanja (pendulum) v umetnosti. Nastajajoče delo Pendulum je uprizoritvena nadgradnja naslednje instalacije iz serije Glassworks / Ločeno od sveta avtorice Urše Vidic v galeriji Kresija, katere izhodišče je iskanje mimezis narave in njegovih prostorskih izpeljav.
Ob tem so objekti, ki obujajo idejo romantičnega slikarstva 19. stoletja, idejo subjektivnosti ter osebnega izkustva, izhodišče koreografskega dela Nine Fajdiga. To zasleduje tiho sozvočje med objekti in performerjem, ki na videz lovi atmosfere v gibanju ter obuja zgodovinski koncept sublimnega v naši domišljiji.
V performansu se zgodi razcep v dva dela: prvi del izrinja naš nezavedni svet, vpet v svet drobnih steklenih objektov. Drugi del, svet t.i. fizičnega telesa in prostora, je zgodba o telesu v gibanju, v nihanju med stabilnim in padajočim, med zavednim in nezavednim, med ustvarjenim svetom in redom narave, ki si utira pot sama v krivuljah ali neoviranih smereh (voda, ogenj, plini). Gre za potovanje, kot ga lahko zaznavamo v slikarstvu C. D. Friedricha, tragično samotarsko potovanje v iskanju tistega, kar je skrito in morda nikoli ne bo najdeno. Paradoksalno iskanje bistva subjekta, njegove resnice v nenehnem nastajanju.

Pokaži mi nebesa, 2017
Trilogija Dinamike prostorov - nihanje, 2016-2018

Projekt je zasnovan na raziskavi liminalnega prostora ter dinamike, ki se v njem poraja.
Zanima nas, kako ustvarjati dinamiko v prehodnih, obrobnih ali zanemarjenih prostorih.
V projektu gre tudi za vprašanje roba v smislu prostora, kako se rob premika, presega, manipulira, kot tudi za vprašanje dinamike časa.
Problem preučujemo v treh ločenih sferah, ki s svojo interakcijo dirigirajo kompozicijo predstave.
Ta tri področja določajo osebna dejanja vsakega avtorja v polju umetniške prakse: izraz sodobnega plesnega besednjaka, artikulacija vizualne inpredmetne dinamike ter področje jezikovnih in pisnih besedil.
Raziskujemo liminalnost teh treh polj in njihovih presekov. 

Točka osi, 2018
Trilogija Dinamike prostorov - nihanje, 2016-2018

Točka osi raziskuje dinamično izmenjavo med risbo in gibom, pri čemer je v ospredju proces nastajanja, vzpostavljanja odnosa pred končnim produktom.
Projekt je zasnovan kot spreminjajoče se okolje, v katerem biva telo. Vizualni in kinestetični proces sta osredotočena na linijo in relacije telesa do ustvarjanja pomena.
Izhodišče narisanih, projeciranih in izsekanih kiparskih tvorb so risbe iz serije Neverending (P. Maher, 2010, arhivsko črnilo na papirju), kjer se kiparsko telo oblikuje iz neprekinjene linije.
Navidezno gibanje linij in neenakomerno nagibanje teže okoli točke osi ter odmikanje od le-te izoblikuje volumen nakopičenega, izrisanega materiala.
Zdi se, da je risba gibljiva in vedno se spreminjajoča, kot telo performerja. Padanje je osnovno izhodišče gibanja, saj je vztrajanje prisotno v repeticiji nihanja telesa. Ples je postavljen v galerijski prostor, da lahko z gledalci deli isto ravnino.
Gibalna inštalacija se med drugim ukvarja s pomenom pojma horizontalnosti, s katerim je Pollock osvobodil umetnost vezano na platno in spravil v pogon performersko zasnovano umetnost. Horizontalnost je, kot je zapisal Walter Benjamin, ravnina, ki vsebuje znake, vertikalnost pa je ravnina reprezentacije in vsebuje objekte.
Raziskovanje horizontalnosti znotraj preseka plesne in vizualne umetnosti srečamo tudi v nekaterih delih Trishe Brown, ki bodo referenčni material za delo.
Točka osi oživlja in posodablja vprašanje odnosa telesa v gibanju do figuralike, teme, pomena in njegovega pojavljanja v reprezentacijskem prostoru.
Sooča se z vprašanji, kako ustvariti prostor, brez da bi označil teritorij, in ustvariti dogodek izven politike kolonializma.
Točka osi preči razmerje med ženskim in moškim principom, vztrajanjem in minevanjem.
Padajoče telo, v dialogu z gravitacijo upogiba linearno perspektivo, in s svojo konstantno akcijo ustvarja vizualno-kinetično, t.i. ugodje v nelagodju, ki ga pri gledalcu sproži občutek nihanja.

Tri verzije prostora, 2019
Trilogija Dinamike prostorov - nihanje, 2016-2018 - sintezni projekt

Plesna trilogija Dinamike prostorov 2016-2018 avtorskih dvojic koreograf in vizualni umetnik je nadaljevanje raziskave znotraj realiziranih performansov trilogije: Dinamika liminalnega prostora, 2017 (Maja Kalafatič - Venelin Shurelov) in Točka osi, 2018 (Tina Valentan - Polona Maher), ki delujeta kot svojevrsten modul za sintezno plesno predstavo z naslovom Tri verzije prostora, ki bo nadgradnja dveh enot v eni predstavi.

Izhodišče predstave je raziskava prostorskih dinamik s poudarkom na fenomenu nihanja v umetnosti.
Abstraktno, teorija, aktualnost in praksa skozi večletni proces omogočajo aplikacijo novih metodologij.

Projekt Tri verzije prostora spenja koreografijo z razmislekom likovnega umetnika v gledališče.
Sintezni projekt Dinamike prostorov, ki je plod triletnega dela in treh ustvarjalnih tandemov bo redefiniral klasične plesne koncepte sodobnih evropskih avtorjev.

Avtorici projekta sta zapisali Prostor palimpsesta je orodje, s katerim gradimo čutno zaznavne svetove.
Naš prostor čakanja izpostavlja detajle, "nekaj znotraj nečesa", kar bi v stanju gibanja težko opazili. Vzpodbujeni miselni proces znotraj pojmovnih mrež omogoča subtilne zaznave.
Heterotopije so položaji zunaj vseh krajev, a vsak ima svoje mesto - tako so naša telesa hkrati premikajoči "objekt" in tisti, ki premika.